Tiskane izdaje
S filmom, posnetim po resničnih dogodkih, se lahko hitro zgodi podobno kot z resničnostjo, ki skuša posnemati film – pretirava. In Povratnik (The Revenant) tega ne počne le z dodajanjem z ničimer potrjenih dogodkov zgodbi, ki je bila »večja od življenja«, ampak tudi z dolžino: dobri dve uri in pol sta vsaj dobre pol ure predolgi. A tudi mimo tega je kar dvanajst nominacij za letošnje oskarje precej nerazumljiv eksces.
Povratnik črpa iz leta 2002 izdanega romana Michaela Punkeja The Revenant: A Novel of Revenge (Povratnik: roman o maščevanju). Bolj kot pisatelj je Punke danes znan kot namestnik trgovinskega predstavnika ZDA in ameriški veleposlanik ter predstavnik Svetovne trgovinske organizacije. Knjigi so kritiki priznali, da prinaša fascinantno zgodbo o heroizmu in obsesivnem maščevanju, manj so ji laskali pri literarni obdelavi. A kakorkoli, Punkejev roman temelji na resnični zgodbi oziroma, natančneje, na zgodbi, ki je z leti prek ustnega prenašanja pridobivala vse večje mitske razsežnosti ter se z njimi vred vse bolj oddaljevala od resničnosti. Pač v duhu poznejše predstave, kakšen naj bi bil Divji zahod prve polovice 19. stoletja. Zgodba je enkrat že postala film, in sicer v Možu v divjini (1971) Richarda C. Sarafiana.
Dogaja se poleti leta 1823, nekaj mesecev za tem, ko se je njen protagonist, okoli štiridesetletni Hugh Glass (Leonardo DiCaprio), pridružil skupini lovcev na krzno na njihovi težki ekspediciji po predelih današnje Južne Dakote in Wyominga – težki tako zaradi nevarne divjine kot avtohtonih indijanskih plemen, po katerih teritoriju so se gibali beli lovci. Če se nekje na bregovih reke Missouri ne bi srečal z medvedko – grizlijem in njenima mladičema, bil napaden in preživel, bi, kot mnogi drugi, umrl v popolni anonimnosti.
Sedemtedenska odisejada
Čeprav tako rekoč smrtno ranjen, je napad preživel, zato so ga naložili na nosila in misleč, da bo vsak čas umrl, tovorili s seboj. Po nekaj dneh je vodja skupine, kapitan Andrew Henry (Domhnall Gleeson), v pričakovanju, da so Glassu štete ure, tik za petami pa jim sledi indijansko pleme Arikara, v povračilo za denarno nagrado ob ranjencu pustil dva moža, da bi ga, ko bo umrl, krščansko pokopala. To sta bila preizkušeni lovec John Fitzgerald (Tom Hardy) in zelo mladi Jim Bridger (Will Poulter).
Nekaj dni sta vztrajala, potem pa je Fitzgerald prepričal mlajšega, da ga zapustita, saj bosta drugače vse bolj oddaljena od ostalih in v še večji nevarnosti pred Indijanci. Zakopala sta ga v plitek grob, mu pobrala puško in nož, ter ga zapustila. A Glass je nekako vstal od mrtvih, zbral energijo in se privlekel do izvira vode, potem pa se je začela njegova komaj verjetna sedemtedenska odisejada, da bi dosegel najbližjo vojaško postojanko. Pri tem naj bi premagal od 90 do 320 kilometrov težko prehodne narave. Ob vrnitvi naj bi Glass izvedel, da se je Fitzgerald priključil vojski in bi ga njegov uboj stal življenja, Bridgerju pa je zaradi njegove mladosti in občutka krivde oprostil. Čez deset let je postal žrtev plemena Arikara, a takrat je bilo njegovo ime že na seznamu velikih legend Zahoda.
Iñárritu je s scenaristom Markom L. Smithom to zgodbo razširil z nekaj dramatičnimi dodatki, o katerih sicer ni dokazov. Med njimi, da naj bi bil Glass poročen z Indijanko, s katero naj bi imel sina. Žena naj bi umrla ob pokolu njenega plemena, Glass pa naj bi se s sinom pridružil ekspediciji. Pravi razlog za njegovo željo po maščevanju naj ne bi bilo toliko dejstvo, da so ga hudo ranjenega zapustili, ampak umor njegovega sina. Tega naj bi storil Fitzgerald, saj sin ni hotel zapustiti umirajočega očeta.
S tem je Iñárritu seveda premaknil fokus z zgodbe, ki jo poganjata neverjetna moč in volja posameznika, da skuša preživeti sredi scela sovražnega sveta, na zgodbo o preživetju, ki ga poganja želja po maščevanju. Ta premik poudarka ni nedolžen – pa seveda ne zato, ker zanj ni pravih dokazov, ampak ker Iñárritu z njim sugerira, da je natanko maščevanje, z njim pa seveda jeza in sovraštvo, tisto, ki posameznika šele lahko opremi z dovolj moči, da premaga še tako nepremagljive okoliščine in – preživi.
A te potencialne notranje drame v filmu ni veliko ali skoraj nič. In ker tudi ni veliko zgodbe, je film predvsem vizualno brezhibna, fascinantna in v naravni luči posneta razglednica brezdušne, brezosebne in brezbrižne narave, ki se ne meni za človeško trpljenje. Sploh za karkoli človeškega. Ker bi poletje, ko se je dogajala resnična zgodba, najbrž delovalo preveč prijazno, se je Iñárritu odločil za zimo in treba je priznati, da mu je njen ledeni mraz uspelo spraviti do gledalca.
Trpeči fizis na briljantnih razglednicah narave
In kaj vse v tej zamrznjeni neobljudeni divjini pri minus 25 stopinjah, sovražnih Indijancih in brutalnih francoskih piratih počne v imenu umetnosti in oskarja dolgolasi in bradati Leonardo DiCaprio? Pusti se premetavati in gristi medvedu, pusti si šivati rane, pusti se živega zakopati, s težkim krznenim ogrinjalom skače v ledeno mrzlo reko in preživi padec po slapu niagarskih razsežnosti, z gorečo trsko si žge in zapira rane, golta surove kače in drobovje bizona, prespi v trebuhu mrtvega konja ... Skratka, njegov lik ni nič verbalnega, ampak en sam moški trpeči fizis na briljantnih razglednicah narave, ki mu dejstvo, da je tako rekoč prestopil mejo smrti, popolnoma izniči strah pred njo.
Hugh Glass skratka ni tisto, čemur rečemo polnokrvni dramski lik, kakršne je Iñárritu ustvaril v prejšnjih filmih, še zlasti v 21 gramov, Ču do vi to in lanskem oskarjevcu med oskarjevci, filmu Birdman. Veliko bliže temu sta lika Fitzgeralda in Bridgerja, oba s svojim suspenzom, Glass pa je pravzaprav lik zunaj človeškega.
In tu pridemo do tega, da je Povratnik predvsem izrazito moški film, v katerem lahko ženska obstaja samo kot spomin ali privid in v katerem je Divji zahod v fazi, ko pohlepni belci, ki iz Britancev in Francozov že postajajo Američani, koljejo Indijance, pohlepni Indijanci neusmiljeno skalpirajo belce, vsi skupaj pa se borijo z neprijazno naravo in si jo skušajo podrediti. Življenje nima vrednosti in celo o smrti se izkaže, da ni nujno odrešitev.
No, Alejandru Gonzálezu Iñárrituju je vsekakor treba izreči priznanje: zgodbi, ki jo je komaj za stavek ali dva in o kateri vnaprej vemo, kakšen bo konec, odmerjeno doda meditacijo o brutalnosti življenja in nič manj brutalni smrti, jemlje dih s posameznimi posnetki in vožnjami kamere, gledalcu pa omogoča, da s počasnim tempom tudi sam kontemplira na človeško témo in tèmo. To tudi pomeni, da so med nominacijami za oskarje, ki si jih zasluži, predvsem tiste za fotografijo, vizualne efekte in zvok ter – kar se DiCaprievega divjerazbojniškega videza tiče – za ličenje in frizuro.
