Tiskane izdaje
Prikaz ureditve sveta v prihodnosti je od nekdaj vznemirjal Hollywood. Z njim je navadno povezan žanr znanstvenofantastičnih distopij, pogosto tudi kritika obstoječega stanja. Zdi se, da so v zadnjih letih raznorazne negativne utopije postale eden prevladujočih žanrov.
Večino tovrstnih filmov lahko razumemo kot komentar današnjega časa, saj v ospredje postavljajo vizijo razrednega boja in možnost revolucije. A njihovo politično sporočilo je pogosto bolj dvoumno.
Najbolj razvpit model distopije je verjetno Orwellov roman 1984 iz leta 1948, ki predvidi grozljivo diktaturo v prihodnosti. Avtor je v njem začrtal temeljne koordinate žanra: v bližnji prihodnosti se naš svet radikalno spremeni na slabše kot posledica globalne vojne, nenadzorovanega tehnološkega razvoja ali kakšne druge splošne krize. Med številnimi tovrstnimi romani in filmi iz preteklih desetletij velja omeniti še Deklino zgodbo Margaret Atwood, roman o krščansko-fundamentalistični diktaturi v ZDA, po katerem je Volker Schlöndorf posnel zanimiv film.
Igre revežev
Temu vzorcu sledita tudi najbolj popularni distopiji preteklega leta, ki prikazujeta grozljivi postapokaliptični svet, rezultat globalne vojne.
Pred dvema letoma nas je presenetil film Igre lakote, kjer gre za izjemno krut prikaz bodoče diktature v deželi Panam. V nekakšni parafrazi ZDA so ljudje hierarhično porazdeljeni na trinajst okrožij. V prvem okrožju Kapitola so najbogatejši in najbolj ekscesni sloji, v 12. pa najrevnejši, ki vzdržujejo premožni sloj. Sistem zamaje resničnostna oddaja, v kateri se tekmovalci iz vseh okrožij borijo na življenje in smrt. Glavna junakinja Katniss Everdeen (Jeniffer Lawrence) s svojim pogumom in altruizmom premeša karte ustvarjalcev oddaje.
Če ta film in njegovo lansko nadaljevanje kažeta predvsem na skrivljenost elite, ki za zabavo pobija ljudi pred kamerami – v čemer lahko vidimo kritiko povampirjenosti sodobnega medijskega sveta in sveta zabave –, pa se tretji del Igre lakote: Upor, 1. del (na ogled v Cineplexxih po Sloveniji, ne pa v Ljubljani) osredotoči na vzhajajoče upore po vseh okrožjih. Te je zanetila prav Katniss s svojim herojskim bojem in etično držo na koncu iger, tako da jo zdaj želi predsednica 13. okrožja uporabiti kot simbol revolucije pri združevanju upornikov od vsepovsod, da bi skupaj na novo vzpostavili enakopravno in svobodno družbo.
Razcepljeni, izdelek letošnjega leta, ki bo v naslednjih letih dobil vrsto nadaljevanj, prav tako izhaja iz neke vizije razrednega boja. A če so v Igrah lakote razredi predvsem kategorija ekonomske in politične moči, Razcepljeni postreže z racionalno urejeno družbo (razslojenostjo ljudi glede na družbene funkcije), ki so jo preživeli po dolgi in hudi vojni oblikovali v razrušenem Chicagu. Tu spor zanetijo vedoželjni Eruditi (sloj vrhunskih znanstvenikov), ki želijo prevzeti oblast od nesebičnih Asketov, neke vrste javnih uslužbencev z altruističnim čutom. Vsak člen družbe ima torej natančno določeno funkcijo, in ko se mladi podajo v odraslo življenje, morajo izbrati eno od podskupin, v kateri bi radi živeli in delovali. Glavna junakinja Tris Prior (Shailene Woodley) se v nasprotju s pripadnostjo svoje družine odloči za pogumne Herose, nekakšno policijo, ki ohranja red med različnimi skupinami.
Kasneje se izkaže, da ne sodi niti sem, ampak pripada redki vrsti razcepljenih, ki jih odlikuje več talentov, za te dozdevno nevarne neuvrščene pa skorumpirane elite predvidijo usmrtitev. Tris mora tako med urjenjem prikriti svojo »razcepljeno naravo«. Ko je sprejeta v vrste policije, pa mora zatreti poskus prevzema oblasti korumpiranih znanstvenikov. Film v dojemanju funkcionalnih delov družbe precej ustreza Platonovi viziji v Državi, le da v nasprotju z njim pravo nevarnost za državo tu predstavljajo prav »filozofi«. Njihov greh je, da poskušajo eliminirati človeško naravo, ki jo glavna negativka vodja znanstvenikov (Kate Winslet) doživlja kot največjo hibo homo sapiensov. Film nasprotno stavi prav na ljubezen kot silo, ki jo je vredno negovati. Pri tem zamegli dejstvo, da je bila večina vojn v človeški zgodovini v svoji krvoločnosti uspešna prav zato, ker je politika apelirala na ljubezen ljudi (do države, veroizpovedi itd.).
Oba filma sta nastala po knjižnih predlogah, Igre lakote po romanu Suzanne Collins in Razcepljeni po romanu Veronice Roth. Zanimivo je tudi, da sta v obeh romanih glavni junakinji ženski, ki ju odlikujejo pogum, trdoživost in vztrajnost onkraj meja človeškega – skratka vse tisto, kar je doslej odlikovalo moške heroje.
Od filmov, ki se lotevajo razrednega boja, velja izpostaviti tudi lanskoletni Elizij Neilla Blomkampa. Zgodba se dogaja leta 2159, ko je človeštvo ostro razdeljeno na razred bogatašev, ki živijo na idilični gigantski vesoljski ladji Elizij, in na razred revežev, ki životarijo na Zemlji – ta deluje kot ogromen umazan slum. Max (Matt Damon) skuša prodreti na Elizij, ker se lahko zgolj tam ozdravi smrtonosne bolezni.
Dan kasneje
Vsi omenjeni filmi so vsaj navidez levičarski: prihodnost vidijo kot skrajno zaostritev razrednega boja in rešitev edinole v uporu, v revoluciji zasužnjenih in izkoriščanih. Vendar pa nekoliko bolj podrobna analiza pokaže, da je politična vsebina distopičnih filmov zadnjih let veliko bolj dvoumna. Vir zla namreč vidijo v neposredni grobi diktaturi novih gospodarjev, ne pa v ekonomskem ustroju izkoriščanja, ki takšno tiranijo omogoča in včasih celo zahteva. Zato je njihovo sporočilo zgolj upor proti represivni oblasti, medtem ko se s tem, kakšen bo postrevolucionarni svet, ne ukvarjajo. Podobno velja za sicer mitičen V kot Vroče maščevanje (2005), ki se konča z uspešnim uporom, sublimno razstrelitvijo institucij diktatorske oblasti, a se obenem spretno izogne vprašanju, kaj se bo zgodilo dan kasneje.
Tehnologija nas bo ubila
V drugem nizu distopičnih filmov vzrok katastrofe nista vojna ali kakšna druga oblika družbenega kaosa, ampak nekontroliran razvoj tehnologije, ki povzroči ekološko katastrofo ali vznik visokorazvite umetne inteligence kot grožnje naši civilizaciji. Letošnja uspešnica Medzvezdje Christopherja Nolana sodi med tiste, ki konec našega planeta povezujejo z ekološko katastrofo. Film se začne s podobo sveta, kjer so peščeni viharji iztrebili skoraj vse rastline. Takšno opustošenje pomeni, da je prihodnost Zemlje mogoča le na kakšnem drugem planetu. Drugi del filma tako tvori vesoljska odisejada glavnih junakov, ki iščejo lepši planet za preostale Zemljane.
O nevarnosti nenadnega povečanja človekovih fizičnih in predvsem mentalnih zmožnosti govori Lucy Luca Bessona: nova droga, ki jo zaužije naslovna junakinja (Scarlett Johansson), v njej spodbudi vse večjo izrabo možganov, daleč nad človeškim povprečjem desetih odstotkov, kar naposled povzroči, da se zlije z božanstvom. Lucy je tako nekoliko naivna in okorna kontemplacija o napredovanju zavesti in vednosti, ki naj bi človeka naposled približala božanski instanci.
Veliko bolj pronicljiv je film Ona Spika Jonza, kjer gre za vizijo sveta, ki ga obvladuje nova računalniška tehnologija. Če je v filmih Jaz, robot (2004) z Willom Smithom ali Nadomestki (2013) z Bruceom Willisom v ospredju motiv nevarnosti inteligentnih robotov, pa je v Oni v ospredju predvsem bolj »humanistično« vprašanje; namreč, ali bo nova tehnologija – v filmu jo predstavlja personaliziran operacijski sistem (OS) – lahko nadomestila pristni človeški stik. Glavni junak se namreč zaljubi v svoj softverski program, ki v obliki One (glas Scarlett Johansson) omogoča, da z njo razvije pristen ljubezenski odnos. Čeprav se film konča tragično, saj se vsi ti operacijski sistemi uprejo svoji dodeljeni »vlogi«, vzpostavijo lastni svet, pa je Ona zanimiva, ker vprašanje humanizma obrne: kako namreč vemo, da so človeška čustva pristna – ali ni tudi človek takšen operacijski sistem, kjer so čustva, doživeta kot avtentična, odmev njegove umetne narave (sicer posredovane in skovane skozi kulturo kot nekakšnim softverom)?
Človek človeku Nezemljan
K distopičnemu žanru sodijo tudi filmi, ki predvidijo, da bo prihodnost Zemlje krojila ponavadi zlobna vrsta inteligentnejših in sposobnejših vesoljcev. Obrat te prevladujoče premise najdemo v Blomkampovem Okrožju 9 (2009), ki je običajno formulo, po kateri so Zemljani žrtve napada vesoljcev, obrnil. Tu so prav Nezemljani spravljeni v nekakšen totalitarni geto, brez pravic in svoboščin, kot aluzija na vse človeške izbrisane in zatirane v imenu bolj ali manj prikritega rasizma.
Takšna, bolj samokritična obravnava se je začela z romanom Richarda Mathesona Jaz sem legenda (1954), ki je bil trikrat prenesen na platno, a so vse filmske verzije subverzivno sporočilo romana pravzaprav omilile: tako kot so bili za ljudi, dokler so prevladovali na Zemlji, vampirji in živi mrtveci legende, smo zdaj, ko so zavladali vampirji, mi, preostali ljudje, legende. Tu se vprašanje multikulturne tolerance precej zaostri: bi bili tolerantni tudi do kulture vampirjev?
Veliko bolj kot poenostavljene slike razrednih razlik in abstraktni pojmi krasnega novega sveta so nemara najboljše iz žanra distopičnih filmov prav takšni subtilni obrati, ki nas soočajo s ključnimi vprašanji problematične človeške eksistence.
