»ZDA niso policijska država. Bil sem v policijskih državah in vem, kako so videti.«
(Richard Nixon, 1971)
Ko je vietnamska vojna konec šestdesetih let doživela hudo eskalacijo, ameriški predsednik Richard Nixon pa je naznanil vojaški pohod še na Kambodžo, so se v ZDA stopnjevale protivojne in protivladne demonstracije. Toda stopnjevala se je tudi represija tamkajšnjega policijskega in varnostno-obveščevalnega aparata. »Treba je bilo iznajti nov način, kako razkrinkati vojno in kako ji nasprotovati,« se v dokumentarnem filmu iz leta 2014 z naslovom 1971 spominja John, ki je se je redno udeleževal protestov proti vojni v Vietnamu. »Pripravljen sem bil narediti korak naprej od nenasilnih protestov k nenasilnemu motenju.«
»Ko je toliko stvari narobe, je pač treba nekaj narediti,« v filmu danes pravi nekdanji aktivist Keith. »Bral sem knjige o zgodovini Vietnama, o ameriški vlogi v tej vojni in spoznal, da nam lažejo. Jezen sem bil, da je naša država tam počela, kar je počela, in o tem lagala državljanom. Jezen sem bil tudi nad tem, da bi me tja lahko poslali.«
Osmega marca 1971, na dan, ko je bil na sporedu tako imenovani dvoboj stoletja med Frazierjem in Alijem, je skupina osmih aktivistov, ki si je nadela ime Državljanska komisija za preiskavo FBI (Citizens commission to investigate the FBI), vdrla v poslopje ameriškega zveznega preiskovalnega urada v mestu Media v Pensilvaniji in od tam odnesla vse dokumente. V njej sta bila tudi John in Keith.
Ko so nekaj naslednjih dni porabili za prebiranje vsega, kar so našli v uradu, so naleteli na dokumente, ki so pričali, da za FBI niso sumljivi in vredni nadzora samo tisti državljani, ki se udeležujejo protestov, ampak tako rekoč vsi, celo otroški taborniki. Izvedeli so tudi, da so Luthru Kingu nekaj dni pred podelitvijo Nobelove nagrade za mir v FBI poslali anonimno pismo, naj se raje ubije sam. Dokumenti, do katerih so se dokopali v Državljanski komisiji, so tako razkrinkali razsežnost dotlej skrivnega nadzora. Med drugim so na dan prišle informacije v zvezi s skrivnim programom Cointelpro, ki so ga pri FBI izvajali vse od leta 1956 s ciljem onemogočiti delovanje ameriške komunistične stranke. Po letu 1960 so program razširili in tarče so postali tudi člani socialistične delavske stranke, Stranke Črnih panterjev in ženskega gibanja za svobodo, na ta isti seznam pa so pri FBI dodali še Ku Klux Klan.
Medtem ko je bil rop v uradu FBI leta 1971 v časopisju sprva pribeležen zgolj v nekaj vrsticah, so se mediji obotavljali tudi pri objavi vsebine ukradenih dokumentov. Prvi so jo povzeli pri Washington Postu, šele nato so sledili pri New York Timesu in drugih. Neki ameriški senator se je po razkritju celo vprašal, ali ni zvezni urad za preiskovanje (Federal Bureau of Investigation) tako dejansko postal zvezni urad za zastraševanje (Federal Bureau of Intimidation). Medtem pa je ameriški predsednik Richard Nixon hitel pojasnjevati, da ZDA niso policijska država, ker da je sam bil v policijskih državah in zato je vedel, kako so videti. Tri leta po razkritju dokumentov o »nemoralnem in celo nezakonitem« delovanju FBI, kot v filmu poudarita John in Keith, je kot prvi in edini ameriški predsednik odstopil s položaja − zaradi afere Watergate.
J. Edgar Hoover, dolgoletni direktor FBI, je angažiral celo vojsko agentov, da bi našli »vlomilce« in »izdajalce«, toda ni jim uspelo. Če vlomilsko dejanje državljanske komisije in javna objava dokumentov FBI ne bi privedla do kongresne preiskave FBI, na podlagi katere so dosegli zmanšanje pristojnosti agencije, se vlomilci morda ne bi nikoli pojavili v filmu.
Toda zgodba, ki jo pripovedujejo, očitno nima konca. Zgodila se je pred objavo pentagonskih dokumentov, ki so pokazali, da je administracija predsednika Lyndona Johnsona načrtno zavajala javnost in kongres glede razlogov in interesov za vojno. In zgodila se je pred sodobno razvejano infrastrukturo množičnega nadzorovanja, ki so jo v zadnjih letih razkrili Chelsea Manning, Wikileaks in Edward Snowden.