Tiskane izdaje
V predstave Roberta Wilsona, ameriškega sodobnega režiserja, sem bila vedno zaljubljena. Te, ki jih dela zdaj, se mi sicer zdijo malo starinske. V Ljubljani je nastopil le enkrat, s solo monologom, v katerem je govoril o svoji karieri. Bil je zabaven, čudaški in imel je posebno prezenco. Govoril je recimo o tem, da se je vse o minimalizmu naučil od Marlene Dietrich, saj je še kot mladenič v Parizu, nekaj večerov zapored, obiskal vsak njen koncert. Pripovedoval je, da je ta, takrat že starejša fatalka, pela in čisto nepremično stala na odru, le ob koncu vsake pesmi je elegantno zamahnila z roko. »Ta drobni gib je bil nekaj najbolj popolnega, kar sem kdaj videl na odru.«
Nekaj njegovih predstav sem si ogledala v Benetkah, na Dunaju in v Bruslju. V Frankfurtu pa sem v 90. letih videla njegovo obnovljeno legendarno delo Einstein on the Beach, za katero je glasbo napisal Philip Glass, ki je premiero sicer doživela že leta 1976. Predstava traja več ur in spomnim se, da sem bila tik, preden sem vstopila v dvorano, tako vznemirjena od pričakovanja, da v tresočih rokah sploh nisem mogla držati vstopnice. Med predstavo sem razmišljal o tem, da zdaj vem, kaj je želel Aristotel v svoji poetiki povedati o katarzi. Bilo je čarobno, polno nenavadnih slik, meditativno in zdelo se mi je, kot da je čas prešel v neko čisto drugo dimenzijo.
Vse je avtobiografija
Takrat sem veliko brala dokaj dolgočasne gledališke teoretične tekste o Wilsonu, moram reči, da me gledališka teorija nikoli ni preveč zanimala. To so bili teksti, ki so govorili o repeticiji, o objektivnem subjektivnem, gledališkem času, prostoru in tako naprej. A šele, ko sem videla dokumentarec z naslovom Absolute Wilson, ki ga je leta 2006 posnela režiserka Katharina Otto-Bernstein, sem dojela, da so vse njegove predstave v resnici avtobiografije. Da poseben upočasnjen čas, ki ga lahko občutimo ob gledanju njegovih predstav, nima nič opraviti s teorijo gledališča, ampak s tem, da je bil Wilson čudaški otrok, ki se je težko učil in je imel težave z govorjenjem, saj je jecljal. Nekoč mu je učiteljica plesa rekla: »Umiri se in govori čisto počasi, nikamor ne hiti!« In res je pomagalo. Zato ta upočasnjeni čas v njegovih predstavah. »Če upočasniš čas, stvari vidiš drugače kot prej.«
Ni se družil s sovrstniki, ki so ga zasmehovali, ampak je dneve preživljal s temnopoltim sinom njihove služkinje, ki ga je vodil na maše v temnopolte četrti. »Najbolj me je presenetilo to, da so Afroameričani v ZDA toliko pretrpeli, a nobena njihova pesem ne govori o maščevanju, vse govorijo le o upanju.« Zato toliko Afroameričanov in njihovih pesmi v njegovih predstavah.
Rodil se je leta 1941 v takrat še izjemno rasističnem Teksasu, oče je bil župan, mama hladna lepotica, ki ga ni nikoli pobožala. Oba sta bila zelo verna. Mama je odraščala v sirotišnici, in čeprav je morala biti izjemo emotivna, svojih občutij ni nikoli kazala. Ni veliko govorila, lepo oblečena je sedela na stolu in strmela v daljavo. Zato v njegovih predstavah tolikokrat vidimo prav takšno podobo lepe ženske, podobne Marii Callas, ki hladno in brez besed opazuje dogajanje na odru.
Odšel je v New York in začel spoznavati tamkajšnjo umetniško sceno. Študiral je arhitekturo, ker je potreboval red in logiko, saj so bile njegove misli vedno zelo razpršene. Zato so v njegovih predstavah linije scenografije jasne in čiste, oder pa je v absolutnem ravnovesju. Kot pravi eden od njegovih znancev: »Roberta Wilsona je težko razumeti, še sam sebe včasih težko razume.«
Wilson se je začel veliko ukvarjati z otroki, ki so se težko učili, zanje je oblikoval posamezne vaje, ki so jim omogočale, da so lažje razumeli svoje misli, nesamozavest in telesne blokade. Skupaj z njimi je začel delati gledališke predstave. Pomagal in ukvarjal se je tudi z na smrt bolnimi ljudmi, ki so bili priključeni na umetna pljuča, ki so bila v 70. kot nekakšne velike kapsule, iz katerih so gledale le bolnikove glave. Wilson je okoli njih razstavil ogledala in luči, da so lahko komunicirali drug z drugim. Vedno ga je zanimalo delovanje možganov in to, kako svet vidijo ljudje, ki imajo drugačne možgane od nas. Zato v njegovih predstavah vidimo nenavadne podobe iz nekih drugih realnostih. V resnici je Wilson kot nekakšen gledališki nevrolog, zato ni čudno, da je po knjigi nevrologa Oliverja Sacksa z naslovom Mož, ki je imel ženo za klobuk ustvaril opero. Wilson je tudi izjemno človeški, saj njegove predstave niso le vrhunske estetske podobe, ampak imajo v sebi vedno tudi nekaj terapevtskega, za vse tiste, ki so drugačni in neprilagojeni.
Gluhoneme podobe
Nekoč je na cesti videl, kako policaj tepe temnopoltega dečka, rešil ga je in ga spremil do doma. Deček je živel v revščini in bil je sirota, Wilson je tudi ugotovil, da je gluh in nem in da ga želijo vtakniti v popravni dom, zato ga je posvojil. Dečku je bilo ime Raymond Andrews, imel je bujno domišljijo, razmišljal je v slikah in znal je čudovito risati. Wilson je po njegovih risbah ustvaril predstavo Deafman Glance. To, da je deček lahko svoje risbe videl kot žive odrske podobe, je bila neke vrste terapija, gledalci pa so lahko vstopili v njegov poseben notranji svet, saj nihče ni prej videl, kako svoje okolje dojema in vidi gluhonemi otrok. Raymond je v teh predstavah tudi nastopal.
Susan Sontag, ki je te predstave videla tudi po dvajsetkrat, Wilsona v dokumentarcu opisuje kot nekoga, ki ima izjemno ambicijo in velikanski gledališki apetit. »K sreči je njegov genij tako ekscentričen in čuden, da v resnici nikoli ne bo komercialno uspešen.« Wilson je bil vedno bolj uspešen v Evropi kot v ZDA. Ko je z Deaf Man Glance gostoval v Parizu, si jo je ogledal takrat že ostareli Louis Aragon, eden od najpomembnejših predstavnikov nadrealizma. Bil je tako navdušen, da je Wilsonu dal blagoslov in mu oznanil, da je eden redkih naslednikov nadrealizma, kar je režiserja katapultiralo v orbito najpomembnejših sodobnih umetnikov 20. stoletja.
Kasneje je sodeloval tudi z avtističnim dečkom Cristopherjem Knowlesom, ki je bil prej v bolnišnici za mentalno prizadete. Ugotovil je, da podobno razmišljata in da je deček v resnici izjemno nadarjen. »Celo njegovo življenje so mu govorili, da nekaterih stvari ne sme delati ali jih govoriti, saj so si želeli, da bi bil čim bolj 'normalen'. Ampak, kaj je v resnici normalnost?« Knowles, ki je danes znan pesnik in slikar, je napisal tekst in je nastopal v predstavi Letter to Queen Victoria. Kot Wilson pove v filmu: »Cristopher ne zna lagati in to dejstvo mi vedno znova stre srce.«
Dokumentarec je v bistvu zelo poseben in morda namenjen le velikim gledališkim navdušencem, a vendar prikazuje svet obsedenega umetnika, ki nikoli ne preneha režirati. Wilson, ki je star petinsedemdeset let, pravi: »Več ko ima človek v sebi notranje svobode, več si je želi: boljše je biti srečen kot žalosten, večji užitek je gojiti lastna čustva kot tista, ki ti jih vsilijo, največji užitek pa je v tem, da sam rešuješ svoje težave, ne pa da si z njimi obremenjen vse življenje.«
*****
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.
