Dokumentirano: B-Movie (2015)

B-Movie: Lust & Sound in West-Berlin 1979−1989.

čet, 17.09.2015, 15:00

B-Movie: Lust & Sound in West-Berlin 1979−1989 (Želja in zvok v zahodnem Berlinu), ki se je včeraj odvrtel v Kinu Šiška, že v podnaslovu parafrazira frazo »lost and found«, torej izgubljenega in najdenega, ki se v tem primeru nanaša na filmsko gradivo. Film je namreč kolaž foundfootage, ki se je dobrih dvajset let valjal po škatlah s spomini nekdanjih protagonistov postpunkovske scene.

Trije filmarji (pod režijo so podpisani Jörg A. Hoppe, Klaus Maeck, sicer sodelavec Fatiha Akina, in Heiko Lange) so se odločili iz kaosa, ki je bil prislovičen za tisto obdobje, napraviti red in skrbno urediti vse memoarje. Ko so odprli časovno kapsulo Marka Reederja, Britanca v Berlinu, so jim popadale čeljusti. Najprej so Reederja nameravali prositi, da bi pomagal glasbeno opremiti dokumentarec, sestavljen iz arhivskega gradiva, a ko je ljubiteljski tonski tehnik, manager (o)kultnih bendov, televizijski voditelj, amaterski igralec v sado-mazo slasherjih, sinhronizator porno filmov in glasbeni producent, tako rekoč uniformirana maskota berlinske scene, 24/7 Echt Berliner, z njimi delil svojo zgodbo, ni bilo več dvoma o tem, kdo bo narator filma. Štiri leta so sestavljali njegove bogate spomine in nanje lepili napaberkovane utrinke s trakov super 8, 16 mm in kaset VHS.

Zato B Movie na gledalca učinkuje kot izstrelek konfetov punkovske nostalgije. Zasuje ga množica podob, barv, oblik, vonjev, okusov, sinestezij in psihičnih stanj. Premakne ga v čas trabantov, kasetarjev, polaroida, nemških mark, kajenja v klubih, vpadljivega make-upa in natupiranih pričesk. Slika je tako nasičena z informacijami, da za dosego želenega učinka ni bilo potrebnih nobenih snemalnih in montažnih trikov. Kratke utrinke norosti je bilo treba le kolikor toliko logično zlepiti skupaj. Tu je prišla do izraza prava nemška lastnost ordnung und disziplin.

Zgodba filma o zahodnem Berlinu se začne v Manchestru, od koder prihaja glavni protagonist Mark Reeder. Kot dvajsetletnik je začel umirati od dolgčasa v konservativnem in propadajočem mestu in sanjariti o drugem planetu, kjer bi se vrtela prava glasba in bi bili ljudje cool, hip oziroma geil! Nato je med urejanjem vinilk v alter ploščarni je staknil nemški virus, ki se mu je reklo krautrock.

Tako kot očka, ki gre samo v kiosk po cigarete in se za njim izgubi vsaka sled, je Reeder v Berlin skočil samo po nekaj plošč in ostal. V obljubljeno deželo je romal kot najbolj goreč vernik, poln upanja v odrešitev. In dosegel je svoje zveličanje v ekscesu, groteski, dekadenci, norosti, kjer je zajahal novi nemški val. Bakanalije berlinskih noči so preglasile banalije vsakdana, ki jih film povsem ignorira, kot bi jih pripovedovalec potisnil nekam globoko v U-Bahn svoje zavesti. To je zgodba o kulski sceni − ki je bila proti jutru sicer že popolnoma umazana, zapita, zadrogirana in pobruhana, ampak še isti večer spet totalno kul. Predvsem pa je bila ta ameriško-britansko-francoska kolonija sredi komunistične sivine v svoji kulskosti neprimerljivo »über« torej nad razcapanostjo in staromodnostjo Vzhoda, kamor je Reeder občasno tihotapil napredno glasbo z Zahoda.

Reeder je v prestolnico razvrata prišel ravno tedaj, ko jo je David Bowie zapustil, a ravno pravi čas, da je ujel Nicka Cava, ki je v tej norosti našel samozavest in svojo pravo identiteto. Za referenco se v filmu kot statisti pojavijo še Tilda Swinton, ki jo kamera ujame med ogledovanjem mestnih znamenitosti, Keith Haring, ki je ravno med risanjem po berlinskem zidu (na povabilo aktivistične skupine), in ikona berlinske scene Christiane F, najstniška narkomanka s postaje Zoo, ki je bila v osemdesetih, ko je film o njej prišel v kina, na vrhuncu slave.

Narator vehementno vijuga po sceni in zdi se, da se vedno znajde na pravem mestu ob pravem času. Ko policija z vodnimi topovi prežene skvoterje, ko se odprejo novi klubi, ko se zaprejo stari. Ko Nemčijo prvič obiščejo Joy Division (pri tem jim celo pomaga), ko se Einsturzende Neubauten prvič zavlečejo nekam v rove pod tračnice U-Bahna, da bi ujeli pristno klavstrofobično atmosfero časa, ko 99 balonov zleti v zrak in ponese Neno v startosfero slave, ko temne kleti Berlinskega podzemlja prvič prestrelijo stroboskopske luči in naznanijo začetek nove raverske ere in ko mesto pri živem telesu začno razžirati droge. Reeder je izkusil zgodovino in jo hkrati pisal. Tisto, čemur ni bil priča, se ni zgodilo. Razen padca Berlinskega zidu, ki ga je »presenetil« med počitnicami v Romuniji, ko je o njem bral v deset dni starem časopisu. »Z zidom je padel moj Disneyland,« so besede, s katerimi protagonist filma pospremi zgodovinski dogodek. Zid je bil zanj nič več kot »branik svobodne, divje kreativnosti«, ki jo je z vseh strani ogrožala sivina komunizma. Izjava, ki v luči današnjega dogajanja in obsedenosti z zidovi, zaobjame vso bolnost logike zagrajevanja.

Film je torej reminiscenca dobrih starih časov z distance tujca, ki je v mesto prišel, da se bo imel fino. Zato je opisovanje dogajanja na glasbeni sceni povsem izvzeto iz socialno-političnega konteksta, ki je zares poganjal vso to kulturno revolucijo. Zato pripovedovalčevo hedonistično življenje v pozabi deluje precej naivno, celo ignorantsko. Film pa ostaja na ravni »feel-good« motiva.

*

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi.

 

Prijavi sovražni govor