Dokumentirano: Božičkova delavnica

»Začnemo ob pol sedmih zjutraj in delamo do polnoči. Včasih podaljšamo še za dve uri. Sedem dni na teden.«

čet, 17.12.2015, 15:00

Dokumentarni film švedskih režiserk Lotte Ekelund in Kristine Bjurling iz leta 2004 se začne s posnetkom pogovora med aktivistom hongkonške nevladne organizacije in delavko v eni od tovarn igrač na Kitajskem.

»Koliko dni na teden delate?« vpraša aktivist. »Sedem. Začnemo ob pol sedmih zjutraj in delamo do polnoči. Včasih podaljšamo še za dve uri,« pojasnjuje delavka. »Kaj pa izdelujete?« nadaljuje aktivist. »Igrače za Disney,« se glasi odgovor.


Polurni dokumentarni film Santa's Workshop (Božičkova delavnica) gledalca popelje najprej v Evropo k polnim trgovskim policam z igračami in novoletnimi okraski, od tam pa v mesto Shenzen, ki je le uro vožnje oddaljeno od Hong Konga. Še pred dvema desetletjema, nas pouči pripovedovalec v filmu iz leta 2004, so bila tam predvsem polja in majhne vasi, danes se bleščijo stavbe shenzenske borze in visokotehnološkega industrijskega parka, zgrajenega leta 1996. To pa je tudi mesto, kjer izdelajo marsikaj, kar je mogoče najti na policah trgovin po Evropi; od oblačil, čevljev, iger, računalnikov do igrač. Več kot dvajset tisoč milijard dolarjev se je denimo v letu, preden je nastal dokumentarni film, v Evropi porabilo za nakup igrač in iger, največ prav v prednovoletnem času. In večino teh igrač so izdelali delavci na Kitajskem.

»Zakaj Kitajska?« ena od avtoric filma vpraša Stefana Risberga, izvršnega direktorja pri Toymanu na Švedskem. Kar 95 odstotkov igrač, ki so jih prodali leta 2004, je bilo namreč izdelanih prav na Kitajskem. »Delo je poceni, ker sicer proizvodnje ne bi imeli na Kitajskem,« odgovori. »Če me sprašujete, ali gre za delo, od katerega je mogoče živeti in kaj privarčevati, bi rekel, da ne.«

Otroško delo

Sociolog Parry Leung, ki raziskuje delo in delavsko organiziranje na Kitajskem, je bil v času snemanja filma Santa's Workshop del hongkonškega komiteja CIC (Hong Kong Christian Industrial Committee), v katerem so raziskovali razmere v številnih tovarnah na Kitajskem. Leta 2000 so med drugim opozorili na otroško delo v kitajskih tovarnah, v katerih so izdelovali igrače za eno najbolj znanih svetovnih prehranskih verig McDonalds. Gre za verigo, ki jo zdaj preiskujejo v Bruslju; evropska komisija je namreč v začetku decembra letos začela formalno preiskavo v zvezi z davčno obravnavo McDonaldsa v Luksemburgu, njeno predhodno stališče pa je, da bi lahko Luksemburg McDonaldsu omogočil ugodno davčno obravnavo.

Leung v filmu opozarja na milijone delavcev, ki delajo v grozljivih pogojih v tovarnah na Kitajskem, tako proizvedene izdelke pa odkupujejo številna evropska in ameriška podjetja. »Lahko bi rekli, da ima veliko ljudi delo, kar je bolje kot biti brezposeln, toda treba se je vprašati, za kakšno delo gre. Je to dostojno delo, s katerim nekdo lahko preživlja sebe in družino, ali pa gre za delo, ki še slabša življenje delavca?«


Zadušljivo

V eni od tovarn v Shenzenu, kjer se ustavi snemalna ekipa – kar povsod sicer ni bilo mogoče – izdelujejo plastične igrače in avtomobile za številna evropska podjetja. Zaposlujejo okoli dva tisoč delavcev, večina med njimi je žensk. Plastični materiali med oblikovanjem dosežejo tudi do 200 stopinj Celzija, kar prispeva k zelo visoki temperaturi v tovarniških halah. Ponekod je, kot opisuje pripovedovalec v filmu, celo zadušljivo. Ob vhodu v osrednji prostor je obvestilo, na katerem so delavkam najavili prihod snemalne ekipe, njenim članom pa prepovedali opraviti intervjuje, na voljo jim je zgolj vodja tovarne. Tai Guang Lai tako pojasnjuje, da večina delavk prihaja z revnejših predelov severa Kitajske. »Nimajo druge izbire kot priti sem delat,« pravi. »Zakaj zaposlujete predvsem ženske,« ga vpraša avtorica filma. »Ker so lažje vodljive,« takoj odgovori.

V posnetkih, ki so jih v komiteju CIC opravili z delavkami in delavci v tovarnah, ti opisujejo grozljive razmere. Osemurnega delavnika ni, čeprav je ta uzakonjen in je zapisan tudi v tako imenovanih etičnih kodeksih, ki jih dobavitelji na Kitajskem podpišejo z zahodnimi naročniki. Tudi minimalne plače ne dobijo, kot pravijo delavci, je višina plače pogosto odvisna od tega, kako hitri so pri svojem delu. »Vrti se ti in oči te bolijo, ker nimaš odmora,« razlaga ena od delavk. Vrtoglavice in poškodbe so del vsakdana.

In čeprav so po številnih požarih, do katerih je prišlo v tovarnah na Kitajskem in Tajskem konec devetdesetih, zahodni naročniki zahtevali od vodstev tovarn spoštovanje zakonodaje in posebnih etičnih kodeksov, se razmere na terenu pravzaprav niso spremenile, v filmu opozarja Parry Leung. Kot pravi, imajo vodstva tovarn ob vsakem zunanjem pregledu pripravljene lažne papirje, na katerih med drugim piše, da plača delavcev ni nižja od mininalne in da delajo po osem ur. Raziskava CIC iz leta 2004 je pokazala, da to počnejo kar v sedmih od desetih podjetij na Kitajskem.

Medtem pa direktorji podjetij na Švedskem in Danskem, ki jih obiščeta avtorici filma in ki naročajo igrače od proizvajalcev na Kitajskem, pravijo, da o kršitvah ne vejo nič in s prstom pokažejo na kodeks in delovno zakonodajo, kar da je treba spoštovati.

I. Y. Sim, vodja ene od tovarn z igračami na Kitajskem, pa v filmu pravi: »Naročnikom povem, da se seveda lahko držimo kodeksa, a da bo za to treba zvišati ceno izdelkov za 20 odstotkov. Na to pa seveda nočejo pristati. In če bi dobavne roke s 30 podaljšali na 90, delavcem ne bi bilo treba delati nadur,« razlaga. »Toda tudi na to ne pristanejo, ker bi pravzaprav radi, da se dostavi še prej.«

Eden od švedskih direktorjev pri tem s prstom pokaže tudi na potrošnike, ki da ne bi sprejeli zvišanja cen čez noč, hkrati je prepričan, da so prav oni tisti, ki bi morali razumeti razmerje med ceno izdelka in njegovo kakovostjo.

Elisabeth Tang, ki je leta 2004 vodila hongkonško sindikalno zvezo HKCTU, ki se ima za edini neodvisni sindikat na Kitajskem, pa pri tem opozori: »Marsikdo misli, da se je Kitajska spremenila, da postaja bolj odprta, ko se vse bolj povezuje z zahodom, toda večina delavcev, ki se je poskušala organizirati, je zaprtih.« Direktorica okoljske organizacije Greenpeace v Hong Kongu Apple Chan pa pravi: »Industrijo se je selilo v države v razvoju, ker so bile tam restrikcije glede okoljske in delovne zakonodaje veliko nižje. To so izkoristila velika podjetja za kovanje dobičkov, in to na račun delavcev in okolja.«

*****

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Povezane novice

Dokumentirano: Blišč in beda Belgije
3. december ob 15:00
Prebivalci se z usodo nočejo sprijazniti, solidarnost med njimi je presunljiva, prihodnost pa na dlani: v razrednem boju.
Prijavi sovražni govor