Dokumentirano: Bruseljski posli ali kdo vodi Evropsko unijo

V prestolnici Evropske unije namesto 'en človek en glas' velja 'en evro en glas'.

čet, 22.01.2015, 15:00

Ko je Olivier Hoedeman, danes član in aktivist pri neprofitni organizaciji Corporate Europe Observatory (CEO), še delal za eno od okoljevarstvenih organizacij v Amsterdamu, je leta 1993 na njen sedež po faksu prišlo sporočilo. Poslala ga je ena od francoskih lokalnih okoljevarstvenih skupin, ki se je borila proti gradnji avtoceste na jugu Francije. V sporočilu so amsterdamske kolege spraševali, ali imajo kakršnekoli informacije o projektu in o morebitni vlogi Evropske unije oziroma evropske komisije. Hoedeman je s še nekaj sodelavci začel raziskovati. Pot jih je prek Transevropske mreže pripeljala do Evropske okrogle mize industrialcev (ERT), ki združuje predstavnike največjih multinacionalk v tem delu sveta.

»Nič nisem vedel o ERT,« v dokumentarnem filmu Brussels Business priznava Hoedeman. Začel je brskati po arhivih organizacije, za katero je tedaj delal, a ni našel nič posebnega. Potem je začel prebirati časopisje − Financial Times, Economist, ... in naletel na skupno točko − poročilo z naslovom Reshaping Europe (Preoblikovanje Evrope). Tudi o tem takrat ni vedel nič. Obrnil se je na ERT in jih prosil za dokument. Na njegovo presenečenje so ga poslali.

»Med branjem se mi je ves čas zdelo, da sem to že nekje bral,« se spominja Hoedeman. Ugotovil je, da je dokument, ki so ga pripravili pri ERT, podoben tistemu, ki so ga pripravili v Transevropski mreži pri evropski komisiji. »Kot bi evropska komisija dokument prekopirala,« pravi Hoedeman. »Šlo je torej za politični dokument o prihodnosti EU, ki pa so ga spisali predstavniki največjih korporacij.« In ERT je bil takrat eno od prvih evropskih združenj, v katerem so se povezali predstavniki korporacij, da bi vplivali na evropsko politiko.

Dokumentarni film Brussels Business, ki sta ga leta 2012 posnela Friedrich Moser in Matthieu Lietaert, se ukvarja prav z vprašanjem, kdo vodi Evropsko unijo, kdo so lobisti v ozadju, kdo vpliva na pripravo evropskih politik. Na poti skozi bruseljske institucije gledalca v filmu vodi − nihče kdo drug kot lobist. Stranke Pascala Kerneisa, direktorja European Services Forum, so razne multinacionalke, banke, ... V njihovem imenu obiskuje predstavnike evropskih institucij. »Lobiranje je razumljeno kot umazano delo, a ni tako,« vmes pravi Kerneis. »Preprosto gre za mreženje ljudi.«

Belgijsko glavno mesto je danes, kot pravijo v organizaciji Corporate Europe Observatory, drugo največje lobistično središče sveta, kjer deluje od 15.000 do 20.000 lobistov. Lobiranja za finančno industrijo je 60-krat več od sindikalnega. Evropska četrt v Bruslju, nekdaj običajna stanovanjska soseska, je danes postala sedež evropskih institucij, ob boku katerih so svoje pisarne postavile vse največje multinacionalke. Po podatkih LobbyFacts.eu največ denarja za lobiranje v Bruslju porabijo ameriške korporacije. Na prvih petih mestih med njimi so Philip Morris International Inc., ExxonMobil Petroleum & Chemical, Microsoft Corporation, Shell Companies in Siemens AG.

»Ljudje ne razumejo, kaj pravzaprav je Evropska unija. Ne vedo, kdo jo upravlja, ne vedo, kdo so ljudje, ki jo vodijo. Vedo pa, da jih sami niso izvolili,« opozorja eden od sogovornikov v dokumentarnem filmu Brussels Business. »V demokraciji naj bi bilo 'en človek en glas', toda v Bruslju je 'en evro en glas'.«

*********

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.

Prijavi sovražni govor