Tiskane izdaje
MEHIKA
Teror, ki ga mamilarski karteli sejejo po Mehiki in vse večjem delu celine, je ena od grozot našega časa, ki je najbrž ni mogoče odpraviti ali ozdraviti s še več nasilja. Cartel Land vzame pod drobnogled en tak poskus, gibanje Autodefensos (samoobramba), ki je vzklilo v pokrajini Michoacán, ko so običajni ljudje izgnali kartel Vitezi templjarji iz večjega števila krajev.
Režiser Matthew Heineman se je inkorporiral (embed) v njihovo organizacijo in je podrobno dokumentiral njihov razvoj in končni propad. Posebej se osredotoči na vodjo Joséja Manuela Mirelesa, karizmatičnega splošnega zdravnika, ki se prelevi iz garaškega vzornega državljana v simbol upora, nato pa neslavno zbledi in propade. Medtem vidimo, kako se gibanje Autodefensos spopade s karteli, kako pridobiva naklonjenost prebivalstva, kako se postavi po robu vojski in kako na koncu osnuje legalno paravojaško formacijo, ki je hkrati zasnova novega kartela.
ZDA
Vzporedno z gibanjem Autodefensos nam režiser predstavi Arizona Border Recon, skupino ameriških patriotov, ki so prav tako vzeli pravico v svoje roke in polno oboroženi patruljirajo na meji z Mehiko, da bi povzročali motnje v sistemu dotoka ljudi in mamil v ZDA. Bolj kot na njihove dosežke se film osredotoča na njihove težave in trdo ter pogosto brezplodno delo, ki ga opravljajo.
Že po času, ki ga film posveti vsaki od paravojaških frakcij, je očitno, katera zgodba je bolj zanimiva in prepričljiva, režiserjevi poskusi vlečenja vzporednic ali povezav med skupinama pa so v najboljšem primeru naivni, dejansko pa rasistični in nacionalistični.
Produkcijska dodelanost
To pa ni edina težava filma. Razumljivo je, da želi vsak filmar ustvariti čim bolj kakovostne in prepričljive posnetke, a režiser Cartel Landa pretirava. Zborovanja, intervjuji in tudi streljanja so posneta z več kamerami, dinamična montaža pa daje občutek, da gledamo akcijski triler, in ne dokumentarca. S tem postane zgodba in tudi grozota, ki jo karteli povzročajo, manj prepričljiva in realistična kot, denimo, v lanskem odličnem trilerju Sicario: Onkraj zakona ali tri leta starem policijskem Zadnjem obhodu.
Moralnost
Film je videti, kot da je bil Heineman inkorporiran v gibanje Autodefensos, nedvomno pa ni bil cenzuriran. Tako smo priča tudi nekaj izjemno kontroverznim scenam, denimo, ko Mireles praktično naroči umor domnevnega kartelovca, in sprehodu skozi njihov zapor, kjer prosto po Abu Ghraibu mučijo (brezpravno) zajete ljudi.
Te scene so na videz podane brez komentarja, vendar skozi montažo in iskanje vzporednic z Američani film daje gledalcu vtis, da so Mehičani sami krivi za svoje trpljenje, da so se sami zapletli v ta cikel nasilja. To še toliko bolj izstopa, ker film niti ne poskuša iskati vzrokov za nasilje, le v uvodni sekvenci, ki prikazuje kuhanje metamfetamina, eden od »kuharjev« izpostavi, da dokler bo povpraševanje po (nelegalnih) drogah onstran meje, bo tudi nasilje.
Ozadje
Prav odsotnost iskanja ozadja, vzrokov in posledic je največji problem Cartel Landa. Bistveno širšo in posledično bolj šokantno zgodbo o tej problematiki prikaže dokumentarec Narkokultura, ki se sicer loti na videz še manjšega segmenta, saj se osredotoča na popularno glasbeno zvrst narcocorridos, ki opeva kartele in njihove grozote in je v določenih delih Mehike in ZDA bolj poslušana kot rokenrol.
Besedila so bolj brutalna kot opevanje dilanja in streljanja policajev v rapu, glasba pa narodno-zabavno plesna (harmonike in pihala in vse), kar jo naredi za idealno orožje za širjenje kulture in postavljanje nove normalnosti, takšne s sekanjem glav. Seveda je vzrokov za tako kolosalen razpad sistema, kot se kaže v Mehiki, ogromno in tudi povpraševanje v ZDA ni edini povod, a gol prikaz zgodbe o Autodefensos brez kakršnega koli dejanskega konteksta in z bledo, simplistično razlago njihovega propada ne odstira kompleksnosti te zgodbe. S prisiljenimi vzporednicami z Arizona Border Recon pa je videti, kot da režiser tega niti noče.
Cartel Land je na voljo na Netflixu, Narkokultura je bila pred nekaj meseci predvajana na TV Slovenija in jo lahko najdete v videoteki DKino, Sicario: Onkraj zakona je bil pred kratkim v kinu in bo najbrž kmalu v videotekah.
***
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, zaradi čedalje hujših finančnih omejitev, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.
