Tiskane izdaje
Nato je v glavno mesto Bukarešto iz Madžarske zašla piratska videokaseta s hollywoodskim filmom. Nihče se ne spomni, kaj je bilo na tisti kaseti – morda Oficir in gentlemen, Umazani ples, Top Gun ali dogodivščine vietnamskega veterana Johna Ramba. Čez nekaj časa je film našel svoj videorekorder, ki ga je iz Nemčije pretihotapil neznan sezonski delavec. V malem stanovanju so priredili prvo domačo projekcijo, na katero so prišli skoraj vsi stanovalci sivega bloka. Lastnik je pobral vstopnino in ugasnil luč.
Kakovost posnetka je bila zelo slaba. Gledalci so morali uporabiti veliko domišljije, da so z neštetokrat presnetega traku razbrali podobe. Pritegnile jih niso predvsem kapitalistične zgodbe, kakršne bi takoj prepovedali cenzorji na državni televiziji. Najbolj so si zapomnili vsakdanje prizore: avtomobile na ulici, polne police v supermarketih in lepo opremljene domove čisto običajnih Američanov. Ter glas Irine Nistor. Prevajalke in sinhronizatorke, ki je posodila glas vsem likom v filmu, ne glede na spol in starost.
Njen glas je takrat verjetno poznal vsak Romun, so se spominjali sogovorniki v filmu Chuck Norris vs. Communism režiserke Ilince Calugareanu. Najel jo je mali tihotapec Teodor Zamfir, ki je v piratskih videokasetah zaslutil svojo veliko priložnost. On je potreboval hitro filmsko tolmačko, ona je rada gledala filme. Ona je tvegala službo na državni televiziji, on zapor, če bi ga prijela zloglasna tajna policija Securitate. Nistorjeva je prevedla več kot tisoč filmov in za številne gledalce (p)ostala edini pravi glas Hollywooda.
Tajna policija in visoki partijski politiki so vedeli, da se po Bukarešti širi okužba z zahodno filmsko kulturo, a niso odločneje ukrepali. Zakaj? Calugareanujeva v filmu namigne na več možnih odgovorov. Ceausescujeva vladavina je bila že zelo načeta, zato se politika ni imela časa ukvarjati s kasetami. Zamfir je s filmi zalagal tudi partijo in policijo, ki se ni hotela odreči prepovedanemu razvedrilu. Vedno so bile navzoče tudi običajne teorije zarote, po katerih je razpečevanje videokaset podpirala kar tajna policija, ker je hotela pospešiti Ceausescujev padec in sama prevzeti državo.
Zgodba o romunskih spominih na ameriške filmske superjunake je hkrati nostalgična, zabavna in trpka. Še zlasti za tiste gledalce, ki se spomnijo podobnih filmskih večerov v zadnjih letih nekdanje Jugoslavije in prvih letih Slovenije. Na poceni videorekorderjih iz italijanskih in avstrijskih zamejskih trgovin so se vrtele piratske videokasete, ki si jih je bilo mogoče legalno izposoditi v tedanjih videotekah. Njihovi lastniki pa so postali – podobno kot romunski Zamfir – prvi tranzicijski medijski podjetniki, ki so ustanovili poznejše komercialne in kabelske televizije.
***
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.
