Dokumentirano: Človek na Luni
čet, 25.06.2015, 18:00
Dokumentirano: Človek na Luni
Na Sardiniji, v idilični vasici Orun, je v šestdesetih letih zakon krvnega maščevanja prepolovil prebivalstvo.

Nedavno so na festivalu Kino Otok v Izoli vrteli zgodbo z nekega drugega otoka. Ne tako oddaljenega, a vseeno skrivnostnega in mističnega. Na Sardiniji, v idilični vasici Orune, obdani s hribovjem, prebivalci živijo po svojih zakonih. Od šestdesetih let prejšnjega stoletja je zakon krvnega maščevanja prepolovil prebivalstvo.

Zgodba dokumentarnega filma Človek na luni je nežno stkana iz fragmentov spomina štirih starih ženic, ki se ovite v črnino spominjajo svojih pokojnih dragih pa tudi njihovih krvnikov. Življenje v vasici, kjer vlada zakon časti in krvnega maščevanja, je od samega rojstva pretkano s smrtjo. Kolektivna mitologija je tako globoko vsidrana tudi v sodobno zavest, da je težko razbrati, kje se neha domišljija in vraževerje ter začne resničnost. Kruta človeška narava je rodila fatalizem. Ali pa je bilo morda obratno. Ponotranjeni zakoni so vodilo pri bodočem ravnanju in opravičilo za storjena dejanja. Praznoverje hkrati povezuje in mori skupnost.

Za vaške vdove so vraže in sanje neizpodbitna resničnost in izvor jasnih sporočil nesreče in zle usode. Če v kozarec vode vržeš nekaj zrn pšenice in se naredijo vodni mehurčki, je to znak, da bo v tej hiši nekdo umrl v roku enega leta. Prav tako se ne obeta nič dobrega tistemu, ki sanja ples ali pa povorko, ki gre skozi mesto. Mrtvi še vedno strašijo med živimi. In živih ne obiskujejo samo v sanjah.

Režiser Guilliano Ricci z antropološko potrpežljivostjo sledi črnim postavam, ki levitirajo mimo kričečih roza, modrih in rumenih fasad strnjenega mesteca. Vsakodnevni ritual je obiskovanje monumentalnih grobnic in grobov nekdanjih vaščanov, s katerimi je posuto obrobje mesteca. Sestavljanje koščkov spomina na pokojnike za ženice ni nekakšno nostalgično opravljanje, ampak resno opravilo, ki socialne vezi v odročni vasici tke s faktografsko natančnostjo.

Posnetki karnevalov - nazornih, krvavih običajev, ki tečejo vzporedno z intimnimi izpovedmi žensk, tukaj niso v funkciji nosilcev prežitkov ljudskih šeg, ampak izzvenijo kot farsa še vedno žive dejanskosti. Tako se tudi staroselk oprijema neka tragikomičnost.

Veliko stvari se je zgodilo odkar je človek stopil na luno, zamišljeno reče ena med njimi, ko gleda oddajo na televiziji. A one ostajajo v svojem svetu, kot žive ostaline nekega drugega življenja, drugačnosti, praznoverja, skrivnostnosti in magičnosti. Da bi spoznali to drugačnost, nam ni treba skozi neprehodno džunglo Južne Amerike ali še neraziskano osrčje Madagaskarja, ampak samo na mali otok čisto blizu nas.

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in stilske ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.



Dokumentirano: Človek na Luni

Foto: Youtube

Prijavi sovražni govor