Dokumentirano: Črni panterji − zastavonoše revolucije

Stranka črnih panterjev je še danes »ena najbolj demoniziranih organizacij v zgodovini ZDA«.

čet, 14.07.2016, 15:00
Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

»V Ameriki ne obstaja zgolj razredna družba, ampak tudi kastni sistem. In črnci so najnižja kasta, ne morejo se povzpeti v višji razred, ker nimajo nikakršnih privilegijev, da bi sploh vstopili v vladajočo strukturo.« (Huey Newton, Stranka Črnih panterjev, 1968)

Stanley Nelson, režiser dveurnega dokumentarnega filma The Black Pathers: Vanguard of the Revolution, je v enem od intervjujev lani, potem ko je bil njegov zadnji film premierno prikazan na ameriškem festivalu Sundance, govoril o tem, da ni bil povsem prepričan, ali bo film sploh mogoče posneti, kot si ga je zamislil. Ker so bili Črni panterji v mainstream medijih »vseskozi napačno predstavljeni«, se je bal, da nekdanji člani ne bi privolili v pogovor. Sedem let je potem ustvarjal film o nastanku afroameriškega gibanja leta 1966, ki sta ga v Oaklandu kot odgovor na brutalno policijsko nasilje, rasizem in izkoriščevalski sistem začela študenta Huey Newton in Bobby Seale, ter njegovem zatonu na začetku osemdesetih.

»Morda te v Kaliforniji niso vsak dan označili za nigra, so pa s teboj ravnali povsem enako kot v Misisipiju,« razmere v ZDA v šestdesetih v filmu uvodoma opiše nekdanji panter William Calhoun. »Policisti so se spravili nate in ti prislonili pištolo na glavo. In to se je dogajalo tako rekoč vsak dan,« pa v filmu pripoveduje danes že pokojni panter Wayne Pharr, tudi avtor knjige Devet življenj črnega panterja: zgodba o preživetju.

Kritika buržoaznega sistema

Kako je Huey Newton komentiral ustanovitev Črnih panterjev, zapiše Maja Ćurčić v magistrski nalogi o Črnih panterjih in aktivizmu afroameričanov: »Ko sva z Bobbyjem zapustila Merritt College, da bi organizirala brate iz ulice, sva to storila zato, ker so bili študentski kolegi preveč zadovoljni z življenjem, saj so posedali in analizirali, ne da bi kakorkoli ukrepali glede trenutnih razmer.« Osrednjo funkcijo izobraževalnega sistema je ustanovitelj Črnih panterjev opisal kot reprodukcijo statusa quo: »Študenti ne znajo misliti oziroma jih niso naučili misliti dialektično, ker bi škodili buržoaznemu izobraževalnemu sistemu. Šole so agencije statusa quo: buržoazija usposablja tehnike in daje študentom konglomerat dejstev, saj bi bilo za vladajoči sistem škodljivo, če bi imeli študenti orodja, s katerimi bi ugotovili, da status quo ni nujen.« Črni panterji so tako vseskozi izpostavljali, da si je moč treba izboriti.

V prvih letih delovanja so nadaljevali delo Malcolma Xa, ki mu z Organizacijo afroameriške enotnosti ni uspelo realizirati programa, saj je bil pred tem umorjen. »Verjamemo, da je v Stranki črnih panterjev prisoten duh Malcolma Xa. Črni panterji so živi dokaz Malcolmovega dela,« je tedaj dejal Newton. Ko so se konkretno uprli brutalnosti policije in branili črnsko skupnost v Oaklandu ter začeli izvajati obsežen socialni program (brezplačni zajtrki za otroke, ki so jih pripravljali člani stranke, brezplačna klinika, izobraževanja), je članstvo v stranki začelo strmo naraščati. Z širjenjem gibanja in njegovih idej, tudi prostorsko, pa se je stopnjeval pritisk oblasti.

Tedanji direktor FBI Edgar Hoover je leta 1968 začel obsežne akcije proti »črnski militatni skupini«, kot je imenoval Črne panterje (pozneje so jih oblast in mediji označili za »teroriste«). V navodilih, ki jih je Hoover redno pošiljal lokalnim policijskim enotam, je veleval, da je treba stranko BPP nevtralizirati, diskreditirati in oslabiti ter preprečiti vzpon »črnskega mesije«. V eni od obsežnih policijskih racij − od takrat skupno 290 jih je bilo 245 usmerjenih proti Črnim panterjem − je bil tistega leta ubit prvi panter Arthur (Glen) Morris. Kmalu se je začela tudi infiltracija agentov FBI v stranko. Na začetku leta 1969, ko je bil za ameriškega predsednika izvoljen Richard Nixon, je Hoover Črne panterje označil za »največjo grožnjo nacionalni varnosti«. Tako so represivni organi, kot v filmu opozorijo nekdanji panterji, lahko končno sneli rokavice.

Zamolčano

Da je režiser s filmom o Črnih panterjih storil prav to, kar je sam očital medijem, meni aktivist in bloger Danny Haiphong. Stranko da je predstavil kot »neideološko, neorganizirano in infantilno«, pri čemer ni omenil njene socialistične usmerjenosti in ne dovolj izpostavil njenega internacionalizma, po njegovem pa v filmu tudi umanjka širši kontekst časa in prostora. Haiphong tako celo sklene, da je namesto filma treba vzeti v roke knjigo Black Against Empire. O Stranki črnih panterjev (BPP) Haiphong pravi, da je še danes »ena najbolj demoniziranih organizacij v zgodovini ZDA«. Gibanja za belsko nadvlado, korporativna medijska orodja in vladajoči razred parazitov so po njegovem poskušali uničiti zapuščino panterskega gibanja, ki je tako skupaj s celotnim radikalnim političnim gibanjem že sredi sedemdesetih začelo pešati.

»Največja moč Stranke črnih panterjev so bili njeni ideali in neizmeren mladostniški entuziazem. Največja šibkost stranke pa so bili njeni ideali in neizmeren mladostniški entuziazem,« v filmu razmišlja nekdanji panter William Calhoun. »In to zna biti kdaj nevarno, predvsem ko je na nasprotni strani ameriška vlada.« 

Huey Newton pa je leta 1968 o Črnih panterjih dejal: »Razlika med Stranko črnih panterjev in belskimi anarhisti je, da ti iščejo individualno svobodo, Črni panterji pa se borijo za svobodo vseh črncev, svobodo skupnosti. A belski anarhisti ne bodo svobodni, dokler ne bodo osvobojeni črnci. To pomeni, da je boj črncev tudi boj za belske anarhiste. Imperialistični in buržoazno-birokratski kapitalistični sistem ne bo omogočil individualne svobode, dokler bo sočasno zatiral skupino ljudi na podlagi rase. Kako lahko pričakujejo individualno svobodo, ko pa imperialisti zatirajo vse ljudi. Dokler si kot skupina ne bomo pridobili svobode, ne bomo svobodni kot posamezniki.«

Nelsonov dokumentarni film se konča, kot se začne − z zahtevo po svobodni in enakopravni družbi. Filma tudi ni mogoče misliti mimo današnjih dogodkov čez lužo in »doma«.

Prijavi sovražni govor