Dawson: zamrznjeni čas (2016)

Filmski alkimist, ki pretvarja smeti v zlato, je zložil tragično odo mestu, ki ga je ustvarila in pokopala zlata mrzlica.

čet, 08.06.2017, 15:00

Bill Morrison, iz Chicaga priseljeni Newyorčan, je od nekdaj vedel, da bo umetnik. Morda mu takoj še ni bilo jasno kakšen, a vedel je, da se bo izražal skozi slike. Zato je postal slikar in se navduševal nad animacijo. Med študijem ga je nagovorilo nekaj umetniških filmov in poglobil se je v gibljive slike. Njegov odnos do filma je bil vedno zelo intimen, otipljiv. Raje je z nitratnimi in celuloidnimi trakovi sam preživljal čas v mali sobici, kot da bi po megafonu usmerjal množice igralcev na kakšni osupljivi snemalni lokaciji. Vznemirjala ga je misel, da je film košček spomina, ki ga postopoma razjeda čas. Fascinirali so ga uničenost, propadanje in razkrajanje filmskega traku in s tem vsebine, ki je nanj odtisnjena. Raziskovanje filmske dediščine ga je pripeljalo v arhive, kjer so mu kdaj pa kdaj odstopili nekaj metrov uničenega traku, za nekoga smeti, zanj čisto zlato. V montaži je kosce filma lepil v nove zgodbe in nove pomene, kjer je eno glavnih vlog odigrala ravno uničenost in poškodovanost materiala, ki je razjedala, spraskala, topila, razžarela podobe preteklosti.

Po številnih kratkih filmih in nagrajenih celovečernih dokumentarcih, kot so Spark of Being (2010), Decasia (2002), ki ga je slavni dokumentarist Errol Morris oklical za najboljši film vseh časov, The Miner's Hymns (2011) in vizualno poemo, posvečeno veliki poplavi Mississippija The Great Flood (2013), se je Bill Morrison spomnil na arhivski zaklad, ki so ga leta 1978 našli v kanadskem mestu Dawson ob meji z Aljasko. Mesto, ki je nastalo v času zlate mrzlice, je v zlatih časih na prehodu iz 19. v 20. stoletje premoglo tri kinematografe. Ker pa je predstavljalo zadnjo postajo na distribucijski poti, si distributerji niso hoteli nakopati dodatnih stroškov za vračanje filmskih kopij, zato so ostajale tam. Narejeni iz visoko vnetljive nitroceluloze so filmi večkrat zagoreli in s seboj odnesli nekaj lesenih barak, pol mesta in tudi kakšno življenje. Baje je tako končalo skoraj tri četrtine nemih filmov, nekaj pa jih je odnesla reka Yukon.

Ko so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja torej prekopavali bazen, ki je pozimi služil za hokejsko igrišče, so odkrili okoli tisoč filmskih kolutov, ki jim je požaru uspelo ubežati. To odkritje je predstavljalo pravo časovno kapsulo in je nekaj časa navduševalo arhivarje, potem pa je novica počasi potonila v pozabo. Pred petnajstimi leti se je najdenega zaklada spomnil Bill Morrison in bil prvi, ki ga je natančno pregledal in se ga z ljubeznijo do poškodovanih filmov sistematično lotil. Iz prvih nemih filmov in nekaj dokumentarnih posnetkov tedanjega časa je rekonstruiral zgodbo mesta Dawson in zlate mrzlice. Podobe zamrznjenega časa je natančno pregledoval in si s tedanjimi zapisi v časnikih pomagal osvetliti dogajanje v obdobju, ko je sto tisoč ljudi migriralo v neusmiljeno pokrajino, v iskanju bogastva in sreče. Dawson je tudi obiskal, da bi si v tamkajšnjih muzejih razjasnil zgodovinsko podobo in ozadje dogajanja v mestu.

Črno-beli kolaž podob se po uvodu, kjer se Morrison spomni časa odkritja arhiva in se pomudi ob natančni razlagi kemičnih postopkov izdelovanja filmov iz vlaken bombaža, postopoma pomika nazaj v preteklost. Godalna glasba Alexa Somersa ves čas melanholično spremlja prizore iskalcev zlata in filmu daje tragično noto. Morrison, ki med svoje glasbene vplive na svojo umetnost našteva Johna Coltrana, Billa Frisella, Theloniousa Monka (v tem vrstnem redu), v svojih filmih glasbi posveča posebno pozornost. Dawson je prvi film, v katerem slike ni montiral na glasbo, ampak je dal Somersu natančna navodila za atmosfero, ki naj bi odsevala tragedijo kapitalizma.

Prek arhivskih posnetkov Morrison plete jasen družbenopolitični komentar, besedišče, s katerim artikulira delavske in socialne nepravice, je razvijal že v prejšnjih dveh filmih The Miners' Hymns in The Great Flood. Posnetke, ki se brez besed vrstijo pred gledalcem, opremi s kratkimi podpisi, ki ponujajo dodatna pojasnila zgodovinskega poteka dogodkov. »Indijance s plemena Han je policija izselila z območja, njihova lovišča so zminirali.« Ko so poleti 1897 prve ladje v Seattle pripeljale tovor zlata v današnji vrednosti 40 milijonov dolarjev, se je na ozmelju Klondike začela zlata mrzlica. Med tistimi, ki ga je popadla, je bil tudi pisatelj Jack London, ki se je z ladjo odpravil na naporno potovanje. Morrison na posnetkih spoznava obraze in izpoveduje njihove zgodbe v nastajajočem mestu, kjer so se druga za drugo odpirale banke, kazinoji, salooni in bordeli − kakršnega je odprl tudi ded predsednika Trumpa, kot, zdi se, zgolj bežno zanimivost omeni režiser. Enako umazano so se do bogastva dokopale družine Guggenheim in Rockefeller. Z nizom nemih filmov, ki prikazujejo razborite kvartopirce v zanosu, ki niso odlašali pritisniti na petelina, ko jih je kdo opeharil, nas Morrison odpelje na divji sever.

Režiser sam je povedal, da je v arhivskem gradivu našel veliko zanimivih odkritij, ki so mu po temeljiti raziskavi vnesla nova spoznanja o tistem času in ljudeh. Eno takih odkritij je zaobseženo v sekvenci o kontroverznem ruskem anarhistu ter pisatelju Alexandru Berkmanu, ki je na posnetkih s samo petletnim zamikom zdaj prikazan kot junak, drugič kot zlobnež. Kot junak nastopa, ko je že odslužil 14 let zaporne kazni za poskus atentata na poslovneža Henryja Fricka. Na Union Squaru je glavni govorec na shodu za delavske reforme, ki je privedel do ukinitve otroškega dela in uzakonitve osemurnega delavnika. A pet let pozneje, leta 1919, so ga skupaj z 247 političnimi radikalci kot komunista, ki naj bi prepričeval ljudi, naj se uprejo vpoklicu v prvo svetovno vojno, deportirali v Sovjetsko zvezo. Temeljito raziskovanje in pregledovanje materiala se je Morrisonu izplačalo, saj je pokazal na silovit kontrast v dojemanju in poročanju tedanje stvarnosti. V podtonu pa tudi to, da se v stotih letih ni prav nič spremenilo. Ob starih filmih in dokumentarnih posnetkih režiser tako obudi tudi zgodovinski spomin.

Prijavi sovražni govor