Dokumentirano: Deadliest Journeys

V urbanih naseljih, kjer imamo vse na dosegu roke, hitro pozabimo na ovire, s katerimi je narava prepredla naš planet.

Objavljeno
07. januar 2016 13.37
Igor Harb
Igor Harb
V udobju urbanih naselij, kjer imamo vse na dosegu roke, hitro pozabimo na ovire, s katerimi je narava prepredla velik del našega planeta, a za človeško kreativnost in pogum tudi ni ovir.

V Kolumbiji odročne vasi sredi džungle dobivajo bencin in druge zaloge v slabo zatesnjenih sodih s floto zastarelih DC-3, med katerimi je v najboljšem primeru polovica delujočih, mehanik pa je pomembnejši član posadke kot pilot. V Braziliji desetletniki veslajo v čolničkih po Amazonki, da dohitijo potniške ladje, splezajo nanje in poskušajo potnikom prodati nekaj banan, da pomagajo preživeti svoje družine. V Pakistanu se šoferji tovornjakov zadevajo s hašišem, da premagajo strah vožnje prek gorskih prelazov in mimo snežnih plazov. V Boliviji družine v džungli potujejo prek dolin na desetletje starem, nevzdrževanem sistemu žičničarskih kablov, ki celodnevno pot skrajšajo na nekaj minut, a lahko tudi prehitro zaključijo življenje.

To so le nekatere nevarne dostave ali poti na delo, ki so predstavljene v gverilsko posneti seriji Deadliest Journeys. Potopisni prispevki so že od nekdaj novinarska stalnica, saj ponudijo vpogled v povsem drugačna življenja, a le redki potopisi tako neposredno, osredotočeno in adrenalinsko vržejo gledalca v sredo dogajanja ter ga »zapeljejo« skozi svet, ki bi mu težko bil bolj tuj. Protagonisti posameznega dela so popotniki, avtorji prispevkov pa nemi opazovalci, oko kamere. V dogajanje aktivno posežejo le, kadar se pri premikih kamere opazi obotavljanje pred vstopom v popolno negotovost, v razpadajoče letalo polno luknjastih sodov bencina, na majav most čez globok prepad, skozi deroč gorski potok ... Za lažje spremljanje dogajanja so se avtorji serije odločili uporabiti pripovedovalca. Ta ima morda za odtenek preveč hladno dramatičen glas in nagnjenost k dodatnemu poudarjanju nevarnosti, ki jih že slika dovolj očitno prikaže. Te podobe so nedvomno dovolj močne in zgovorne, da lahko gledalec pripovedovalčeve komentarje presliši in spremlja dogajanje z odprtimi usti.

Serijo je leta 2010 ustvarila francoska produkcijska hiša Java Films za pokojni televizijski kanal Current TV. Ta je bil eden prvih odmevnih poskusov ustvarjanja novega medijskega modela, saj je veliko stavil na internetne tehnologije s prostim objavljanjem vsebin po spletu ter vključevanjem komentarjev in prispevkov gledalcev. Kljub podpori vplivnih in bogatih investitorjev, predvsem nekdanjega ameriškega podpredsednika Ala Gora, se projekt ni izšel in tako je Current TV pred tremi leti prevzela Al Jazeera. Čeprav velja za enega najbolj progresivnih novičarskih medijev, pa Al Jazeere sam Current TV ni zanimal, potrebovali so zgolj distribucijsko omrežje za vstop na ameriški trg. Prevzeli so nekaj zaposlenih, a ukinili vse oddaje in odstranili vse brezplačne vsebine, ki so bile na voljo v spletu. Izjema je pakistanska epizoda, ki jo je (najbrž brez dovoljenja producentov) objavil pakistanski filmski blog pkcrunch.com in si jo lahko ogledate spodaj.

Ni pa Al Jazeerino brisanje povsem ukinilo serije. Produkcijska hiša Java Films jo sedaj sama trži, čeprav po liniji najmanjšega odpora: 10 od 21 epizod je na voljo na Vimeu po 1,5 dolarja za epizodo, brez možnosti nakupa celotne sezone po znižani ceni ali kakšne koli podobne promocije. Kar je škoda že zaradi neverjetnega truda, ki so ga avtorji vložili v svoje dokumentarce in zaradi pristnega vpogleda v povsem drugačna življenja. Kljub temu je vsaj delna dosegljivost korak naprej od pogosto brezbrižnega brisanja arhivov, ki so ga bili deležne propadle televizijske postaje in produkcijske hiše pred prihodom spletnih videoservisov, kot sta YouTube in Vimeo.