Tiskane izdaje
V osemdesetih in devetdesetih letih so novinarski veterani radi opisovali svoje prvo potovanje v Izrael. Doživeto so pripovedovali o temeljitem pregledovanju potnikov in prtljage na letališču, neskončnih zaslišanjih in naprednih tipalih, ki so na koži ali obleki zaznali sledi eksploziva. Doživetje ni bilo prijetno, a je pripovedovalcu vedno dvignilo ugled med poslušalci - skoraj kot zgodbe z vojnih žarišč.
Po enajstem septembru ni bilo več treba potovati v Izrael po skrajne letališke popotne izkušnje. Telesni skenerji so postali običajna oprema letališč, prav tako slačenje, sezuvanje, pregledovanje naprave in natančno preverjanje potnikov. Na ameriških letalih so sedeli oboroženi varnostniki, letališča pa so postala posebna območja, kjer civilne pravice posameznika niso bile nujno samoumevne.
Razlog za takšen letališki režim je bil strah pred teroristi, ki so imeli v šestdesetih in sedemdesetih letih zelo značilno medijsko podobo: letalskih ugrabiteljev.
Oboroženi mladi moški na letalih so bili izjemno privlačni za medije, je v dokumentarnem filmu Dial H-I-S-T-O-R-Y pokazal belgijski režiser Johan Grimonprez. Bolj napete zgodbe si niso mogli izmisliti niti filmski režiserji. Ugrabitelji so bili pripravljeni umreti za veliko idejo - osvoboditev Palestine, izpustitev zaprtih pripadnikov njihove organizacije ali spremembo svetovnega reda. Letala so bila hkrati fascinantna in strašljiva, saj so združevala svobodo in ujetost, zmagoslavje človeške tehnologije in smrtno nevarnost, ki preži na nebu. Zato je bila vsaka letalska »kriza s talci« odmeven medijski dogodek, ki so ga spremljali milijoni gledalcev po vsem svetu.
Grimonprez v eksperimentalnem filmskem kolažu ni povzel samo zgodovine letalskih ugrabitev v dvajsetem stoletju. Televizijsko dokumentacijo je prepletel s citati iz romanov pisatelja Dona DeLilla in posnetki medijskih vsakdanjikov tistega obdobja. Revolucionarni nagovor zakrinkanega mladega moškega je prepletel z izpovedjo rešenega fanta, da se je ugrabitvijo »prav dobro imel«. Idilične posnetke plavanja nad oblaki je prekinil z bližnjimi posnetki eksplozije v letalskem trupu. Novinarji, ki so s kamerami in mikrofoni oblegali umirajočega človeka, so se zdeli krvoločnejši od oboroženih ugrabiteljev. Mediji in terorizem so potrebovali in napajali drug drugega.
Režiser je pokazal, da so mediji velikokrat predvsem platforma za širjenje strahu, ki je glavno sporočilo terorizma. Letalski ugrabitelji so združili povojne ideologije z novimi tehnologijami dvajsetega stoletja: letali in televizijo. Enako strategijo uporabljajo tudi propagandni strategi islamske paradržave, ki so ideologijo šestnajstega stoletja uspešno preselili na komunikacijska orodja enaindvajsetega stoletja - družabna omrežja, pametne mobilnike, kriptovalute in skrite predele svetovnega spleta. Njihova prva tarča pa niso stavbe, letala in ljudje, ampak največji sovražniki vsakega verskega ali političnega totalitarizma. Svoboda, človekove pravice in družba, ki se ne boji strahu.
***
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.
