Tiskane izdaje
To, kar je mogoče še vedno opaziti že pri povsem nedolžni oddaji o kaki prastari veliki vojni na ozemlju stare celine, ki pokaže povsem drugačno perspektivo, če jo je na primer naredila britanska ali francoska televizija, še toliko bolj velja za medijska poročila o trenutnih oboroženih spopadih. Razlike ne privrejo na dan le pri razlagi trenutnega dogajanja ali vzrokov zanj, velikokrat se zaplete že pri imenovanju tega, kar se dogaja. Če novinar reče, da v Ukrajini divja državljanska vojna, javnosti pove, da dela za povsem drugo proizvodnjo »lažnih novic« kakor njegov kolega, ki občinstvu razlaga, da oblasti v Kijevu bijejo protiteroristični boj proti proruskim separatistom. To velja tudi za dokumentarne filme, ki govorijo o tovrstnih dogajanjih.
Po definiciji ni dokumentarca, vsaj dobrega ne, ki bi neko dogajanje tako »objektivno« prikazal, da bi bile z njegovo »uravnoteženostjo« zadovoljne vse v konflikt vpletene strani. Prav poskusi, da bi to naredili, da bi zgodbe malih junakov umestili v neki širši, »zgodovinski« kontekst − prav »pogled od daleč«, ki namesto objektivnosti razkrije zgolj oholo stereotipnost avtorjev − običajno privedejo do najbolj »ideoloških« stvaritev.
Ukrajinska filma Videti je kot dom in Kruh s sirom, ki sta ju včeraj zvečer odgovorna urednica informativnega programa na ukrajinski televiziji Hromadske in sorežiserka prvega filma Angelina Karjakina ter novinarka te televizije in raziskovalka pri drugem filmu Nastja Komarjova pokazali na Dunaju, se tej veliki zagati uspešno izogneta. Ne govorita o vzrokih oboroženega konflikta, ki je izbruhnil pred tremi leti, ne obsojata, ne iščeta zgodovinskih opravičil ali utemeljitev za karkoli, opisujeta le življenje nekaj malih ljudi, peščice od tistih, ki so pobegnili pred nasiljem oziroma zaradi bojazni, da bo do tega prišlo. V teh dveh dokumentarcih ni statistike, ki bi razkrila, da se več kot poldrugi milijon Ukrajincev uvršča med »notranje razseljene osebe«, tiste ljudi, ki jim uradno ne morejo reči »begunci«, ker se niso zatekli v drugo državo, ampak so s svojega doma pobegnili v varnejši del domovine. A v filmih tudi ni omenjeno, da je še več ljudi iz vzhodnega dela Ukrajine zares beguncev, saj jih je po uradnih podatkih velike vzhodne sosede v Rusijo od začetka vojne pribežalo več kot dva milijona in pol.
Videti je kot dom prikazuje življenje treh ljudi, ki so iz Donbasa pribežali v prestolnico Kijev, se »integrirali« v mednarodni projekt gledališča za »notranje razseljene osebe«, a se vseeno morali spoprijeti z nestrpnim okoljem in nesmiselnimi birokratskimi zapleti. Do kakšnih absurdnosti je ukrajinski vsakdan privedla vojna, priča zgodba junakinje Julije, ki ji je v »okupiranem« Donecku umrla mama, a ni mogla podedovati njenih stvari, saj sodišče v Kijevu ni hotelo priznati poročila o smrti pokojnice, ker bi s tem priznalo avtoriteto zanje neobstoječih uporniških oblasti. Za tremi glavnimi junaki filma je »drama mimo«, a pravi izzivi v novem, velikem mestu se zanje šele začejajo, je na predstavitvi povedala njegova sorežiserka. »A niti od enega ni bilo slišati, da bi se hotel vrniti domov,« je opazil eden od gledalcev, ki je sodeloval v pogovoru po predstavi.
Drugi dokumentarec z naslovom Kruh s sirom je »antropološko« še bolj zanimiv kot prvi, saj govori o preselitvi ljudi, ki bi povzročila težave njim in njihovim novim sosedom tudi v najbolj mirnih časih. Ali pa bi jih takrat imeli še več, saj so tokrat pribežnike s polotoka Krim, ki je bil še pred dobrima dvema letoma ukrajinski, prav zaradi vojne sprejeli s precej večjim sočutjem, strpnostjo, potrpežljivostjo in solidarnostjo, kakor bi jih sicer. Zgodba se dogaja namreč v ultrakonservativni katoliški vasici na zahodu države tik ob poljski meji, kamor so se zatekli muslimani, krimski Tatari, kakor piše v reklami za film. Kasneje je sicer novinarka Komarjova v pogovoru razkrila, da so moški junaki v glavnem prišleki s severnega Kavkaza, domovine ruskega »džihadizma« republike Dagestan, a da so res prišli s Krima, ker so se tam, nekateri, kakor se za prave muslimane spodobi, tudi že v drugo, poročili s Tatarkami. Njihov pogled na brezbožni svet okoli sebe je »malce ekstremističen«, je povedala njena urednica, a direktor begunskega doma, kamor so jih sprva namestili, v filmu pojasni, kako so jih vzgojili, da se v nedeljo na gospodov dan pri njih ne dela. Pravzaprav je bolj kot pogledi tistih, ki so glavni junaki filma, zanimiva usoda njihovih novih sosedov oziroma vaščanov, ki so prav tako žrtve ukrajinske realnosti. Medtem ko so se k njim zatekli muslimani, bi sami domačini, ki tam ne vidijo nobene perspektive, tegobe pa utapljajo v alkoholu, vsi najraje pobegnili vsaj v sosednjo Poljsko.
