Tiskane izdaje
Dokumentarni film A Family Affair nizozemskega režiserja Toma Fassaerta je letos nominiran za evropsko filmsko nagrado. Na začetku se zdi, da gre za klasičen film, v katerem avtor razkriva družinsko zgodbo, a kmalu se spremeni v psihološko grozljivko, čeprav na prvi pogled v njem ni nič srhljivega, nič konfliktov, nobenega velikega prepira, fizičnega nasilja ali klasične filmske napetosti. A vendar gledalcu ledeni kri zaradi te žalostne in čudne zgodbe.
Glavni gibalci filma so režiserjeva babica in njena sinova, eden od njiju je režiserjev oče. Obstaja še hči, ki se v filmu pojavi le dvakrat in jasno pove, da noče govoriti o mami. To je namreč dokumentarec o tem, kako zelo boli, če otrok ni deležen ljubezni.
Ko je imel režiser trideset let, ga je k sebi v Južno Afriko povabila babica Marianne, o kateri se v družini niso veliko pogovarjali in ki jo je spoznal, ko je bil otrok, potem pa je ni nikoli več srečal. Vedel je le, da je zelo prizadela njegovega očeta.
Ko prvič vidimo Marianne, smo šokirani. Stara je 95 let in videti je vsaj dve desetletji mlajša. Obsedena je s svojo podobo, ves čas se lepotiči, neguje, telovadi, vedno je brezhibno elegantna ter zapeljiva in v razkošni kolonialistični hiši ima vse polno ogledal.
Ko jo režiser spoznava, začne počasi razumevati žalost svojega očeta, upokojenega psihologa, ki se v nekem trenutku, ko govori o svoji mami, zjoče pred kamero. Pripoveduje mu, kako je mama njega in njegovega starejšega brata, ko sta bila stara tri in pet let, brez pravega vzroka za nekaj let dala v sirotišnico. Njeni kratki obiski so bili dramatični in patetični, potem je za nekaj mesecev spet izginila iz njunega življenja. Čez nekaj let je otroka spet vzela k sebi.
Marianne je bila lepotica, fatalna ženska in slavna manekenka z neštetimi ljubezenskimi aferami (o njenih moških se v filmu nič ne govori). V petdesetih letih so na Nizozemskem o njej izhajali članki, kako izjemna je, saj ima uspešno kariero in je čudovita mati. A resnica je bila drugačna. V njej nikoli ni bilo niti za makovo zrno materinskosti. Do svojih otrok ni bila skrbna in nežna. Njen starejši sin René si je od nekdaj tako zelo želel materine ljubezni, a vse, kar je dobil, so bili le očitki, češ da je slabič in čudak. Z leti je končal v norišnici, se povlekel vase in zanj je moral vse življenje skrbeti režiserjev oče. Čudaški René se pred kamero počasi odpira, govori, da ga še vedno presune, ko v parku vidi prizor, kako mama objame otroka. To se mu zdi nekaj najlepšega na planetu, nekaj nabolj metafizičnega in posebnega, a tega sam nikoli ni doživel.
Brez srca
Mama je otroke ves čas izdajala, z njimi manipulirala, tudi ko so bili že odrasli. Nekoč, ko je bil režiser še otrok, je njegovega očeta prepričala, naj se iz Nizozemske, skupaj s svojo mlado družino, preseli v Južno Afriko in se zaposlil pri njej (mama je bila uspešna podjetnica), a čez nekaj mesecev je izginila, oče je ostal brez službe, družina je bila na cesti. Zato so se vrnili domov, a ker sta režiserjeva starša vse izgubila, sta se kmalu ločila. Marianne se je svojemu sinu oglasila šele čez nekaj let, kot da se ni nič zgodilo. Nihče ni nikoli izvedel, zakaj jih je takrat pustila na cedilu.
Režiser s svojo babico Marianne. Foto: Facebook/promo
Dokumentarec me je spomnil na odličen film Ingmarja Bergmana Jesenska sonata z Ingrid Bergman in Liv Ulmann v glavnih vlogah. To je zgodba o slavni pianistki, ki ni bila nikoli sposobna ljubiti svoji hčerki. Spomnila sem se tudi na film Mommie Dearest o igralki Joan Crawford in njeni posvojeni hčerki.
Tudi Marianne je, tako kot mame v obeh omenjenih filmih, hladna, sebična, preračunljiva in narcisistična. Psihopatka brez čustev. Nezrela oseba.
A režiser spozna, da ti hladni geni segajo daleč nazaj v rodbino. Marianne mu govori o svojem bogatem očetu, ki je v nacistični Nemčiji vedno govoril o tem, kako zelo sovraži jude, dokler nekega dne ni priznal, da je tudi sam jud, zato je izgubil vse premoženje in se je moral z družino preseliti na Nizozemsko. Marianne, ki ga je oboževala, pove tudi, da je bil oče nesmrtno zaljubljen vanjo. Ni ravno jasno, ali jo je spolno zlorabljal. Razumemo tudi Mariannin narcisizem, saj razlaga, da je oče sovražil svojo ženo, ker se je po porodu zapustila. »Ženska mora vedno skrbeti za svojo lepoto.«
Ko Marianne spet sreča svoja sinova, sta oba že stara moška. Opazimo, da je še vedno mnenja, da je bila čudovita mati. Ko samo za deset minut obišče zmedenega Renéja v njegovem zanemarjenem stanovanju, ga niti ne objame, čeprav jo gleda kot ranjen pes. Govori mu o tem, da je bogata ženska, da ima v Južni Afriki veliko hišo in sobo za goste. In pove mu tudi, da si ne more predstavljati, da je mama tako staremu človeku, kot je on.
Ampak to še ni vse. Gledalec kar sluti, da se bo zgodila še ena patologija. Babica režiserju med snemanjem dokumentarca pove, da se je vanj zaljubila in da bi morala začeti živeti skupaj. O tem, da ima dekle, s katero načrtujeta družino, sploh noče slišati. Tako zelo je zaljubljena vase, da nanj spoh ne gleda kot na vnuka in sebe ne vidi kot žensko, ki je stara pet let manj kot sto. Zdi se ji, da ji pripada vse.
Film je nastajal sedem let in režiser priznava, da kljub vsemu marsičesa o svoji družini še vedno ne razume. Tudi gledalec je po ogledu dokumentarca poln vprašanj.
