Dokumentirano: Dziga Vertov, Entuziazem (Simfonija Donbasa)

Donbas je okrajšava za »donecki bazen«, kakor tudi pravijo rudarsko-industrijski regiji na jugovzhodu Ukrajine, ki so jo med rusko kolonizacijo v času carice Katarine Velike poimenovali Novorusija, lani pa je to ime pridobilo svetovno slavo zaradi bratomorne vojne med tamkajšnjimi proruskimi uporniki in vojsko prevratniških osrednjih oblasti, v kateri je doslej umrlo že skoraj 5000 ljudi.

Danes si je težko predstavljati, da bi kdo naredil film o tako krvavem prizorišču spopadov s tako optimističnim naslovom, kakor ga je dal veliki mojster montaže Dziga Vertov (1896-1954) svojemu prvemu zvočnemu dokumentarcu, epski hvalnici prve petletke (1928-32) v tej regiji na jugovzhodu takratne sovjetske socialistične republike Ukrajina. A resnici na ljubo se danes, ko ocenjujejo, da je veliki stranski proizvod prve petletke - holodomor - terjal od dva do dvanajst milijonov žrtev, zdi tudi izvorno »entuziastični« naslov očeta sovjetskega dokumentarnega filma precej nespodoben.

Za cineaste je seveda pomembnejši drugi, »simfonični« del naslova Vertovove tristopenjske epske upodobitve antiteze (moralne sprevrženosti prejšnjega režima in cerkvenega »opija za ljudstvo«), teze (boljševistične »perestrojke«) ter sinteze, v kateri osvobojeno ljudstvo uživa sadove udarniškega dela.

Vertov je sicer najbolj znan po svojem nemem filmu Človek s filmsko kamero, pionirskem mojstrstvu kadriranja in montaže, toda tudi njegov prvi zvočni eksperiment v Entuziazmu je vzbudil veliko navdušenja. »Nikoli si nisem mogel misliti, da je mogoče te industrijske zvoke tako organizirati, da se zdijo prekrasni. Po mojem mnenju je Entuziazem ena najboljših simfonij, kar sem jih kdaj slišal. Gospod Dziga Vertov je glasbenik. Profesorji bi se morali od njega učiti, ne pa se z njim prerekati,« je izjavil Charlie Chaplin, in Simfonijo Donbasa razglasil za film leta.

Po mnenju avstrijskega skladatelja Hannsa Eislerja je Entuziazem nekaj najboljšega, kar nam je dal zvočni film, zato je veliki prijatelj Bertolda Brechta in avtor vzhodnonemške himne priporočil ne le vsem režiserjem, temveč tudi vsem glasbenikom na svetu, naj se učijo iz tega dokumentarca.

Doma ustanovitelja gibanja Kino Oko niso tako cenili. Čeprav njegovi filmi za partijo niso bili tako vsebinsko sporni kakor nekatere mojstrovine Sergeja Eisensteina, pa njegova »dolgočasna umetniškost« ni več ustrezala smernicam vodilnega sovjetskega filmskega kritika Stalina, ki je dojel, da imajo večjo propagandistično moč bolj priljudni in razvedrilni filmski žanri. Ustvarjalcu, ki je verjel, da je filmsko oko bolj objektivno od človeškega, niso pustili veliko snemati, tako kot številne od njegovih židovskih sonarodnjakov pa ga je pred načrtovanim vsedržavnim »pogromom« rešila zgolj nepričakovana smrt velikega vožda.

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.