Dokumentirano: »Stvari je treba pokazati in ne razlagati«

Tokrat sem namesto klasičnega celovečernega dokumentarca izbral vse bolj priljubljen žanr video eseja, natančneje 8-minutni prispevek kanadskega montažerja Tonyja Zhoua, ki jih objavlja na svojem priljubljenem YouTube kanalu Every Frame a Painting. Tema tega eseja, enega njegovih najbolj priljubljenih, je delo britanskega režiserja Edgarja Wrighta, predvsem Wrightova raba vizualnih elementov in filmskih prijemov za izvabljanje smeha, medtem ko se večina njegovih sodobnikov zanaša predvsem ali zgolj na dialoge.

Pokaži, namesto da poveš

Vizualni pripovedni elementi so tudi ključna sestavina Zhouovih video esejev. V nasprotju z besedilnimi eseji se Zhou drži klasičnega filmskega pravila, da je stvari treba pokazati in ne razlagati. Najpogostejša tema njegovih esejev je filmski jezik v povezavi s filmsko teorijo in primeri iz prakse, tako da svoje besede podkrepi oziroma podloži s podobami in v zares kratkem času učinkovito predstavi argumente. Posledično je ta 8-minutni prispevek med daljšimi, saj so teme njegovih video esejev zmeraj osredotočene in argumenti izpiljeni. Resda jih ne posname prav veliko, v povprečju nekje enega na mesec (in zadnjih nekaj mesecev nič), a Zhou to počne ob redni službi, medtem ko njegovi vrstniki, ki se s preživljajo s snemanjem video esejev, praviloma posnamejo enega na teden.

Vizualna komedija

A najprej se posvetimo njegovi analizi filmov Edgarja Wrighta. Začetek je podložen z glasbo iz filma Scott Pilgrim proti vsem, z energičnim začetkom punk pesmi, ki jo izvaja skupina naslovnega junaka. Prek tega so položene markantne scene iz Wrightovih filmov, tako da med »one-two-three-four« začetka pesmi Zhou predstavi protagoniste filmov, ki so v središču tega eseja: Shauna iz Noči neumnih mrtvecev, Nicka iz Vročih kifeljcev, Scotta iz Scott Pilgrim proti vsem in Garyja iz Pr' konc sveta. In to izvede v prvi sekundi. Nadaljnjih deset sekund porabi, da predstavi sebe in napove temo, med tem pa se na videu zvrstijo odlomki filmov, nakar pri 12 sekundi zamenja temo in za podlago Wrightovih pristopov najprej razloži, kaj je narobe s priljubljenimi komedijami. Od tam tudi začetek zgornjega citata.

Prizor iz filma Vroča kifeljca Foto: Promo material

Kritiško cenjen dolgčas

Pri kritiki stanja komedije pa Zhou ne gre na prvo žogo cefranja filmov Adama Sandlerja (Odrasli, Piksli, Jack in Jill) ali bratov Farrelly (Butec in butec DA, Film 43), temveč uperi ost proti najbolj priljubljenim in tudi kritiško cenjenim avtorjem in filmom. Tako med drugim v videu prikaže odlomke iz: Dekliščina, Jebeš novice, Prekrokana noč, Mi smo Millerjevi, Konec je tu in Drzni par. Svoj argument uspe zaključiti do 27 sekunde, nakar v skladu z Wrightovim pristopom poda sodbo z odlomkom iz Scotta Pilgrima, v katerem glavni junak reče: »To je dolgčaaaaas.«

Pol minute

S tem je Zhou v pol minute pripravil podlago, ki pritegne gledalca s tem, ko sesuje največje uspešnice, da bo predstavil nekaj boljšega. V naslednjih 45 sekundah omili svojo sovražnost do mainstream komedij, tako da jih pomiluje, v video podlagi pa začne prikazovati kontrast Wrightovih klipov, kjer se zmeraj nekaj dogaja, in ostalih, kjer ljudje posedajo in govorijo.

Kako posneti potovanje

Pri 1:15 je teren pripravljen za prvi pozitivni primer, tipično filmsko sceno, v kateri Wright najde humor, medtem ko ji večina režiserjev sploh ne posveti pozornosti. Za negativni primer vzame film Drzni par, akcijsko komedijo Paula Feiga z Melisso McCarthy in Sandro Bullock v glavnih vlogah. Scena je selitev junaka v drugo mesto, kar tipično poteka s prikazom vožnje, krajine, tabel z napisi krajev in znamenitosti, z gibanjem iz leve proti desni in vse skupaj podloženo z veselo glasbo, da gledalcu ne postane dolgčas. No, Wright se v Vročih kifeljcih tega loti precej drugače, s hitrimi rezi in kratkimi scenami, ki ne vsebujejo zgolj tabel z imeni krajev, temveč denimo poda informacijo o odhodu iz urbanega v ruralno okolje s posnetkom zaslona telefona, na katerem je vsakič manj črtic signala in z logotipom taksija. Selitev je tako prikazana veliko bolj dinamično in zanimivo, gledalec pa dojame ključne informacije, ne da bi mu jih režiser dobesedno izpisal. Hkrati pa uspe Wrightu v tej sceni z uporabo zvočnih učinkov in jukstapozicije kadrov ter izrazno mimiko Simona Pegga najti precej humorja, tako da scena iz gledalca izzove nasmeh ali dva in ga dejansko pritegne.

Prizor iz filma Scott Pilgrim Foto: Promo material

A to je šele prvi primer in Zhou jih ima pripravljenih še več, saj analizo te primerjave zaključi pri 2:20, torej šele na dobri četrtini svojega eseja, pri tem pa je že uspel natančno podati osnovne koncepte teze in hkrati v argumentaciji uporabiti prijeme režiserja, ki ga analizira. Zraven pa se še pošaliti iz lesene igre Ryana Goslinga, kar je najbrž povsem športno, saj sta oba Kanadčana.

Video eseji

Cilj tega prispevka ni podrobna analiza celotnega Zhouovega video eseja o Edgarju Wrightu, tako da si ga raje oglejte v celoti. Na Every Frame a Painting je obdelal še cel kup drugih odličnih filmskih tem, ki jih redko zasledimo v medijih, predvsem v tako preprosto dostopni, a vseeno poglobljeni obliki. Izjemni so tudi denimo analiza kadriranja v filmih bratov Coen, akcijska komedija v filmih Jackieja Chana, postavitev scen Davida Fincherja in ena bolj nepričakovana tema, slavospev filmom Michaela Bayja. Tony Zhou pa ni edini video esejist, ki ga je vredno spremljati. V zadnjih mesecih se je denimo uveljavil Nerdwriter, kar je psevdonim slovensko zvenečega Angelinota Evana Puschaka, zanimive teme najdete tudi na kanalih Now You See It, Chez Lindsay in pa seveda CineFix. Če poznate še kakšne, pa prosim pustite komentar pod člankom.