Dokumentirano: For My Sisters (2015)

Na iskreni in intimni poti iskanja jazzovskih in svojih korenin.

čet, 23.06.2016, 16:00

»Včasih se počutim, kot otrok brez matere,« poje Carole Alston, Američanka na Dunaju, ko jo razred otrok prosi, naj jim zapoje blues. Iz Washingtona se je pred tridesetimi leti preselila v Avstrijo in čeprav ima enega najlepših poklicev - je pevka in ljudi nagovarja v univerzalnem jeziku glasbe, se v evropskem mestu še vedno počuti kot tujka. Predvsem zaradi barve kože.

»V želji po asimilaciji na novo okolje sem postajala vse manjša in manjša. Dokler nisem več vedela, kdo hudiča sploh sem,« Alstonova opisuje svoje občutke, ki so jo napeljali na samopreiskujoč projekt Za moje sestre (For My Sisters). Preko poglabljanja v glasbeno zapuščino in življenjske bridkosti treh pevk Alberte Hunter, Sarah Vaughn in Nine Simone, je sklenila raziskati korenine jazzovske glasbe in se ob tem morda pomiriti s svojimi predniki, ki so s suženjskimi ladjami prišli na ameriški jug.

Zgodbe njenih vzornic jo popeljejo v zibelko bluesa in jazza New Orleans ter v prestolnico jazza New York. Na tej ovinkasti poti do sebe jo spremlja kamera in beleži njena srečanja z vodilnimi osebnostmi neworleanške glasbene scene z železnim spominom in jasnim odnosom do vloge glasbene preteklosti v današnjem času. Tako na primer pozavnist in glasbeni producent Delfeayo Marsalis, eden od bratov nadarjene jazzovske družine razloži, da je jazz produkt prepleta dveh kultur, evropskih priseljencev na ameriški jug in afriških sužnjev. Ker so živeli v skupnosti, kakršna je pač že bila, je ta glasba polna sočutja in razumevanja, ti dve komponenti pa se danes, predvsem skozi šolski sistem, ki jazz »uči« po pravilih glasbene teorije, izgubljata. Izgublja se njegova duša, pravi Marsalis, ki ne govori o marginalizaciji jazza kot žanra, pač pa o marginalizaciji elementa duhovnosti in prispevka afriških prednikov v današnjih oblikah te glasbe.

Carole Alston se nato sreča s skupino jazzovskih pevk, ki so na ameriškem jugu ostale v trdnem stiku s tradicijo. Ponosno govorijo o duhovni povezanosti ljudi in glasbe ter ji pripovedujejo o različnih afriških spiritualnih praksah, ki so po njihovem mnenju elementaren del jazza in bluesa, a na žalost v zahodnem svetu povsem napačno razumljene in interpretirane. Carol spozna, da je jazz v Ameriki še vedno nekakšen pastorek, kljub temu, da je bil tam rojen.

Sprehod po sodobnem New Orleansu je poln spominov in zgodb, ki še živo migotajo po ulicah znamenitih sosesk, čeprav so te danes povsem spremenjene. Polne so grozljivih zgodb o linčanju in življenju ter trpljenju afriških sužnjev, ki se jih tamkajšnji prebivalci spominjajo s spoštljivo natančnostjo. Govorijo ji o štirinajstletnem Emmettu Tillu, ki je to, da je leta 1955 izmenjal nekaj besed z belopolto žensko, plačal z življenjem. Njena sorodnika, ki ju je (bela) porota spoznala za nekriva grozljivega zločina, sta ga ure in ure mučila, na koncu pa ubila in odvrgla v reko. Emmettova mati se je odločila, da v vednost vsem, iznakaženo truplo otroka pokaže javnosti v odprti krsti - pogum, ki je zanetil gibanje za državljanske pravice črnskega prebivalstva v Ameriki. Gibanje, ki ga oživljajo tudi danes, ko z rasizmom še vedno nismo opravili.

Kot je potovala glasba, tudi Carole potuje po reki navzgor, do New Yorka, kjer obišče nekaj živih legend, ki so sodelovale z njenimi vzornicami. Med njimi je tudi pianist George Wein, ki ji o Alberti Hunter, Sarah Vaughn in Nini Simone spregovori z najglobljim spoštovanjem, počaščen, da je imel priložnost spoznati te dame in deliti del življenja z njimi. Njene mlajše »sestre« pa ji pripovedujejo o sceni, ki ni več tako živa in družabna, kot jo orisujejo zlati časi.

Avstrijski režiser Stephanus Domanig skozi protagonistko Alstonovo in njen projekt Za moje sestre odpira pogled v zapleten proces iskanja identitete, poskusa asimilacije v večinoma belski evropski družbi in poudarja pomen zgodovinskega kolektivnega spomina, ki se enim zdi bolj svetel kot drugim. Vse to, skozi jazzovsko glasbo.

Boljše protagonistke kot je Carole Alston si dokumentarist skoraj ne more želeti. Hkrati je prvoosebna naratorka in »reporterka«, ki s skromnostjo in iskrenim zanimanjem sprosti sogovornike in se z njimi zapleta v zanimive pogovore. Je poznavalka in pevka, s čemer si prisluži njihovo spoštovanje, a je hkrati tudi tujka, turistka v svetu, kjer je črno bolj črno od nje. Na popotovanju v zgodovino glasbe in temnopoltih Američanov tako spremljamo njeno osebno preobrazbo ob zavedanju rasistične in seksistične realnosti, s katero so se in se še vedno soočajo temnopolte ženske - njene sestre. Tako se po njeni izkušnji na ameriškem jugu zazdi, da ima celo njen glas, ko v dunajskem klubu prepeva pesmi svojih vzornic, temnejše tone, kot bi ga obarvala zavest o težki preteklosti njenega ljudstva. Film For My Sisters nas odpelje na čustveno in poučno potovanje.

 

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, zaradi čedalje hujših finančnih omejitev, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Povezane novice

Dokumentirano: Naslikati umor
16. junij ob 15:00
Cornwellova je prepričana, da je bil Jack Razparač v resnici slikar Sickert. Predstavi precej prepričljive dokaze, denimo platna.
Prijavi sovražni govor