Dokumentirano: Frantz Fanon, Black Skin, White Masks (1995)

Kolonializem na psihoterapiji ali teža svobode.

čet, 29.09.2016, 15:00

Že res, da dokumentarni portret, ki ga je za BBC leta 1995 posnel režiser Isaac Julien, bolj kot na vizualni moči gradi na svoji intelektualni provokativnosti. Za subjekt namreč vzame psihoanalitika in teoretika antikolonializma in rasizma Frantza Fanona, ki je s svojim delom vplival na številna gibanja za človekove pravice (med drugim tudi na partijo Črnih panterjev). Izhajal je iz marksizma in se pri premišljevanju postkolonialistične identitete opiral na Freudovo psihoanalizo ter svojo teorijo rešetal skupaj s prijateljem Sartrom (ta je prispeval tudi uvod k njegovi drugi knjigi). Njegove misli so še vedno grozljivo aktualne, čeprav jih je pisal v petdesetih letih prejšnjega stoletja, na podlagi svojih izkušenj v Alžirski vojni. Današnji učenjaki se, ko premišljujejo o modernih sužnjelastniških odnosih korporativnega neoliberalizma, še vedno opirajo na pomembne eseje in knjige, ki jih je izdal za časa svojega kratkega življenja. Umrl je za levkemijo, star 36 let.

Za predstavitev pri nas ne ravno znanega učenjaka najprej nekaj biografskih podatkov, s katerimi se začne tudi Julienov dokumentarec. Frantz Fanon se je rodil leta 1925 v francoski koloniji − na Martiniku. V Franciji v Lyonu je doštudiral medicino in specializiral psihiatrijo. Pri 27 letih je, šokiran nad metropolitanskim rasizmom, ki ga je bil deležen, objavil svojo prvo knjigo Črna koža, bele maske (Peau noire, masques blancs, 1951), v kateri je prek psihoanalitičnih elementov problematiziral odnos gospodarja in sužnja v kolonizirani Afriki.

Trdil je, da rasizem temelji na depersonalizaciji, razčlovečenju posameznika, ko zatiralec sploh ne priznava zatiranega in njegovih pravic. Govoril je o depersonalizirani osebnosti, koloniziranem sebstvu, lažni podobi samega sebe − ko zaradi dolgoletnega rasizma posameznik začne imitirati kolonizatorja in si čez svoj črni obraz nadene belo masko. Ta lažna identiteta pa se sesuje, ko svojo podobo uzre skozi oči drugih ljudi. Fanona samega je prizadel pogled bele Francozinje in njenega sina v Parizu, pri čemer se je šele zavedel svoje drugačnosti.

Dokumentarec njegovo delo in življenje predstavi skozi pričevanja članov njegove družine in najbližjih sodelavcev ter strokovnjakov, z odigranimi prizori pa rekonstruira pomembne dogodke iz njegove prakse. Z arhivskimi posnetki oživlja zgodovino koloniziranja, nasilne procese dekolonizacije in se posebej osredotoči na začetek Alžirske vojne, med katero je Fanon služboval v tamkajšnji psihiatrični bolnišnici. Tam je kot psihiater obravnaval psihične težave posameznikov iz obeh sprtih strani.

Predvsem ga je zanimala možnost vzpostavljanja socialno in politično zdrave postkolonialne družbe. Zato se je svojim pacientom trudil vrniti občutek svobode, ki so ga izgubili v norosti vojne. Najprej jim je snel okove, prisilne jopiče in jim vrnil dostojanstvo, da bi jim omogočil vrnitev v socialno življenje. Zanimale so ga zgodovinske okoliščine, v katerih norost zavzame politično formo, kot se je to zgodilo v kolonializmu, o katerem je menil, da je tovarna, ki proizvaja norost. Prakticiral je tako imenovano socioterapijo, ki se poleg bolnika, ki zavrača družbo, osredotoča tudi na vzvode, kako družbo prilagoditi bolniku in jo toliko spremeniti, da bo bolnik lahko ponovno vstopil vanjo.

Nasilje legitimna oblika boja

Fanon je na podlagi svojih spoznanj med vojno zagovarjal teorijo, da v nekaterih situacijah jezik nima več funkcije, da bi ohranjal družbene odnose, zato je za vzpostavitev ponovnega dialoga v strti postkolonialni družbi nujno nasilje. Zatiranje je negacija zdrave pameti in nasilje je logična posledica zatiranja, je menil Fanon.

Opozarjal je na razliko med dekolonializicijo, ki pomeni, da se kolonizator zgolj umakne in navidezno prepusti oblast narodu, in osamosvojitvijo, kar pomeni, da si ljudstvo s poenotenjem in nasilnim bojem vzame svobodo in pribori neodvisnost. In ravno prek oboroženega boja skupnost pridobi nazaj svojo identiteto in samozavest. Gojil je romantične ideje o stvaritvi novega, svobodnega človeka, postkoloniziranega subjekta, brez teže preteklosti in polagal svoje upe v alžirsko ljudstvo.

Njegova druga knjiga V suženjstvo zakleti (Upor prekletih), ki jo je v slovenščini izdala založbe *cf, je sovpadla z bujenjem nacionalnih osvobodilnih front po svetu in postala biblija dekolonizacijskega gibanja. V njej podrobno analizira pomembna vprašanja, kako ponovno vzpostaviti red v fragmentirani in razvrednoteni postkolonialni družbi. Fanon s svojo temeljito (psiho)analizo postavi tezo, da je odločitev za boj kompleksen proces, ki ima psihološke osnove.

V tem pogledu dokumentarni portret Frantza Fanona predstavlja zgolj uvod v njegovo filozofijo in vzpodbuda, da v roke vzamemo njegova znanstveno-literarna dela.

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15. uri predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi.

Prijavi sovražni govor