Dokumentirano: Gimme Danger

Popolnoma umirjen in fenovski portret »najboljše rokenrol skupine vseh časov«.

čet, 06.07.2017, 15:00

Jim Jarmusch je samosvoj režiser, povsem osredotočen na izvedbo svoje vizije, ne glede na kritike in odzive oboževalcev. Isto lahko rečemo za The Stooges oziroma Cepce, kot jih je pred kratkim poimenoval Ali Žerdin. Prijateljstvo Jarmuscha in frontmana Stoogesov Iggyja Popa ne preseneča, saj njuno umetnost navdihujejo podobni koncepti in raziskovanje podobnih vprašanj. In tudi podoben pristop k ustvarjanju.

Dokumentarec Gimme Danger je posnet kot serija intervjujev in arhivskih posnetkov nastopov skupine ter fotografij njihovega odraščanja, ki prikaže skromne začetke, divje uspehe, zadrogiran razkroj in ponovno snidenje oziroma vstajenje skupine v novem tisočletju. Skratka, klasika žanra glasbenih dokumentarcev, ki po strukturi, vizualni podobi in načinu predstavitve po ničemer ne izstopa, niti ne daje slutiti, da jo je režiral isti človek kot Meje razuma, Mrtveca ali Večna ljubimca. Človek, ki je bil v seriji Na smrt zdolgočaseni prikazan tako:

Črpanje vsebine

Ampak potem je tukaj vsebina. Eden bolj znanih Jarmuschevih citatov je, da se ima za diletanta, ampak v pozitivnem smislu. Torej za neke vrste samouka, ki ustvarja filme (in glasbo, Jarmusch je namreč tudi glasbenik) brez opore na klasične metode, temveč z znanjem in spretnostmi, ki jih je pridobil kot ljubitelj. Kar sicer ne drži povsem, saj je Jarmusch študiral film na newyorških univerzah Columbia in Tisch ter v Parizu, vendar pa glede na njegov opus ni dvoma, da ideje in pristope k snemanju črpa tudi iz drugih virov.

Diletantski Stooges

Med biografskimi in anekdotnimi prizori ter posnetki koncertov Gimme Danger razkrije tudi glasbeno in širše kulturno ozadje, iz katerega so črpali The Stooges. In kot je za Jarmuscha in tudi Iggyja Popa značilno, je ta ključna točka filma predstavljena precej mimogrede, brez fanfar ali posebnih razlag.

Iggy Pop je odraščal v kraju Ann Arbour v državi Michigan, kjer je tudi sedež ene najbolj liberalnih univerz v ZDA, in je bil tako že od mladega izpostavljen precej širšemu spektru radikalnih novih subkultur, kot bi bil kjer koli drugje. Nato se je odselil v Chicago, da je igral v različnih skupinah, delo pa si je dobil v trgovini s ploščami in dodobra izkoristil dostop do zelo širokega glasbenega opusa, od free jazza do modernističnega skladatelja Johna Cagea.

In tako so, podobno kot Jarmusch, tudi The Stooges pokazali pozitivno diletanstvo in ustvarili nov glasbeni slog iz zelo raznovrstnih virov, ki so jih ljubiteljsko oboževali.


Iggy Pop, prizor iz filma Gimme Danger. Foto: outnow.ch

Več kot magija

V glasbenih dokumentarcih je sam ustvarjalni proces pogosto predstavljen kot magija, kot nekaj, kar se zgodi, ko se basist začne nagibati k bobnarju, kitarist pa ujame njun ritem, vsi oviti v dim stotih jointov, ki so jih zvili otroci (nekako tako opišejo svoj ustvarjalni proces The Rolling Stones v filmu Stones in Exile).

Ni dvoma, da se tudi takšne zgodbe dogajajo, a glasba The Stooges je − podobno kot filmi Jima Jarmuscha − kompleksna zmes radikalnih vplivov in divjih idej s potencialom, da v poslušalcu (oziroma gledalcu) prebudijo nove koncepte in ga navdihnejo k lastnemu ustvarjanju.

In čeprav je Gimme Danger na prvi pogled popolnoma standarden glasbeni dokumentarec, se niti Jarmusch niti Stooges ne morejo izogniti svojim koreninam.

Gimme Danger je na sporedu v Kinodvoru in Art kino mreži.

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15. uri predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Ostala priporočila za radovedne si lahko ogledate tukaj.

Prijavi sovražni govor