Dokumentirano: Google and The World Brain (2013)

Milijoni skeniranih knjig krepijo Googlovo moč, čeprav se vplivni Googlovci obnašajo kot predstavniki kake nevladne organizacije.

Objavljeno
15. oktober 2014 19.55
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga

Leta 2002 so začeli pri Googlu skenirati na tisoče, desettisoče in nato na milijone knjig. Njihovi predstavniki so se pogovarjali z javnimi, univerzitetnimi, cerkvenimi in nacionalnimi knjižnicami ter jih prepričevali, naj jim dovolijo digitalizirati bogate in pogosto dragocene knjižne zbirke.

Številni direktorji so sprejeli ponudbo, saj same niso imele denarja za tako drag in tehnološko zahteven projekt. Premamila jih je tudi obljuba, da bodo njihove knjige nekoč videli vsi uporabniki spleta.

Zakaj Google skenira knjige?

Režiser dokumentarnega filma Google and The World Brain Ben Lewis (BBC, 2013) je ponudil tri verjetne odgovore.

Prvi motiv je mesijanski. Google hoče izpolniti napovedi britanskega mojstra fantazijske proze G. H. Wellsa, ki bi v projektu skeniranja knjig morda videl uresničitev svoje vizije planetarnih možganov - velikanske knjižnice, v kateri bodo shranjene vse knjige, ki jih je kdaj ustvarilo človeštvo. Na podobno zgodovinsko primero bi verjetno pomislili tudi poznavalci mita o veliki aleksandrijski knjižnici, ki so jo požgale legije Julija Cezarja.

Drugi motiv je finančni. Založniki in pisatelji so prepričani, da Google z vsakim novim skenom posega v njihove avtorske pravice. Še huje. Ustrašili so se, da Google zavaja lahkoverne direktorje knjižnic, ki verjamejo zagotovilom, da bo znanje dostopno celotnemu človeštvu. V resnici pa bodo najprej postavili elektronski knjižni monopol in nato izgradili velikansko spletno knjigarno, kjer bodo brez nadomestila služili s tujim ustvarjanjem. Zato so poskusili v obsežnem in mednarodnem sodnem procesu preprečiti skeniranje in uporabo digitaliziranih knjig.

Tretji razlog je tehnološki. Biografi googlovih ustanoviteljskih »dvojčkov« Larryja Pagea in Sergeja Brina so prepričani, da želita s skeniranjem knjig še izboljšati njihove algoritme. Knjige so najbolj skrbno napisana, izbrana in urejena besedila, napisana v človeškem jeziku, zato so zelo primerne za učenje umetne inteligence. Ko računalnik naučimo knjižnega izražanja, lahko dodamo še publicistiko (medije) in naravni jezik (elektronska pošta - gmail) ter mu pomagamo bolje spoznati našo vrsto. Sploh če že vemo, katere informacije iščejo uporabniki spleta, kakšne videoposnetke si ogledujejo in kako se gibljejo njihove androidne mobilne naprave.

Milijoni skeniranih knjig zato še bolj krepijo Googlovo tržno, tehnološko in tudi ideološko moč, čeprav se vplivni Googlovci v javnih nastopih obnašajo kot predstavniki kake nevladne organizacije, je v filmu povedal internetni kritik Jevgenij Morozov. Govorijo o velikih idejah, ustvarjalnosti, problemih človeštva in potencialih mrežnega znanja, a pri tem zanemarijo, da vodijo zasebno globalno informacijsko korporacijo, ki je lani ustvarila za skoraj 16 milijard dolarjev prihodkov in mora kljub načelu »ne bodi hudoben« skrbeti predvsem za interese delničarjev.

Kar pri opisovanju Googla in njegovih projektov radi pozabijo tako njegovi oboževalci kot kritiki.

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.