Dokumentirano: Dialog titanov

Alfred Hitchcock in François Truffaut, dva zaljubljenca v film.

pet, 24.02.2017, 16:00

Knjiga pogovorov med Alfredom Hitchcockom in Françoisom Truffautom je moj najljubši učbenik o filmu. To je tudi najlepša zgodba o dveh obsesivcih, ki sicer prihajata iz povsem različnih generacij in geografskih prostorov, a sta popolnoma in za vedno zaljubljena v film. Režiser Kent Jones je za HBO leta 2015 posnel dokumentarec o tem, kako je nastajala ta slavna knjiga. V filmu lahko, poleg odlomkov iz Hitchcockovih in Truffautovih filmov, slišimo tudi originalne posnetke pogovorov med režiserjema, na katerih sta si pomagala s potrpežljivo prevajalko.

Vrtoglavi talent

Leta 1962 sta se na Tuffautovo pobudo dobila v pisarni Universal Studios in se osem dni, od devetih zjutraj do šestih zvečer, pogovarjala o filmih. »Še ko sva imela odmor, sva se pogovarjala le o tem, kako snemati filme,« je pozneje pripovedoval francoski režiser. V dokumentarcu o Hitchcockovih filmih govorijo različni režiserji, kot so Martin Scorsese, Peter Bogdanovich, Richard Linklater, David Fincher, Kiyoshi Kurosawa in Wes Anderson.

Najlepše je poslušati Scorseseja, ki na pamet pozna vsak kader iz filmov tega angleškega filmskega ustvarjalca, ki se je vedno bal, da ni umetnik, ampak zgolj zabavljač. V ZDA so filmski kritiki njegove kriminalke vedno obravnavali, kot da gre zgolj za filme, ki zabavajo in strašijo množice, Truffaut pa je skupaj s filmskimi kolegi, zbranimi okoli revije Cahiers du Cinéma, vedno verjel, da so filmi kot so Ptiči, Vrtoglavica, Marnie, Dvoriščno okno in mnogi drugi, delo velikega genija. Lahko bi dejali, da se je šele z režiserji in teoretiki, zbranimi okoli francoskega novega vala, film začel zavedati samega sebe.

Ko sta se prvič srečala, je bil francoski režiser star komaj 30 let in je posnel le tri filme, Hitchcock je bil še enkrat starejši in je nekaj mesecev prej končal snemati svojega že štiridesetega filma z naslovom Ptiči, ki je takrat veljal za enega najbolj grozljivih filmov vseh časov. Ljudje v kinematografih so omedlevali od groze, ko so gledali zgodbo o tem, kako začnejo nekega dne ptiči pobijati ljudi v majhnem pristaniškem mestu blizu San Francisca.

Prizor iz filma.

Knjiga je polna danes že ponarodelih anekdot, od tega, da Hitchcock nikoli ni kaj preveč spoštoval igralcev, ki so bili le sredstvo za njegove imaginacije, do tega, da se je pri snemanju posluževal različnih inovativnih filmskih trikov. Pripoveduje, denimo, da je v kozarec z mlekom, ki ga v filmu Sum Cary Grant nese svoji ženi, dal vgraditi žarnico, da je še bolj belo žarelo, kajti tako njegova žena kot gledalec ves čas sumita, da je mleko zastrupljeno. Razlaga, kako je posnel eno najbolj legendarnih scen iz zgodovine filma, in sicer umor pod tušem iz Psiha. Prizor so snemali kar sedem dni.

Francoski režiser ugotavlja, da v njegovih filmih najdemo veliko posnetkov iz ptičje perspektive in pravi, da se v njih Hitchcock identificira z Bogom. Alfred Hitchcock velja za največjega montažerja v zgodovini filma. Noben režiser ni delal po tako natančno dodelanih skicah kot on. Nekateri njegovi scenariji so vsebovali kar 600 skic položajev kamere. Pri vsakem kadru je natančno preračunal učinek. Hitchcock vse, kar si zamisli, pretopi v film, njegove režiserske knjige so narisane do zadnjega detajla, gledalca ves čas drži v šahu, kot hipnotizer. »Vedno se držim načela, da je logika dolgočasna,« pravi.

Oboževal je blondinke, za katere je rad rekel, da so najboljše žrtve. »So kot deviško beli sneg, v katerem so vidne krvave stopinje.« Legendarni režiser je oboževal ledeno lepoto plavolask (Grace Kelly, Ingrid Bergman, Joan Fontaine, Kim Novak, Doris Day, Janet Leigh, Tippi Hedren), verjel je, da v sebi skrivajo vulkanski ogenj.

Očetje in sinovi

»Moj um je vizualen,« priznava režiser. »Ni obraza, če nanj ne pade svetloba.« Vedno, že od malega, sem oboževala njegove filme, v katerih ni nič naključno in so podobe močnejše od besed. Morda zato, ker je, star komaj nekaj čez dvajset let, snemal še neme filme, v katerih si moral s pogledi, predmeti in montažo povedati vse. Včasih se zdi, kot da so posamezne scene sestavljene iz režiserjevih sanj, iz njegove ne preveč čiste podzavesti. »Vrtoglavica je film o nekrofiliji,« prizna režiser. »Glavni junak želi v njem oživeti mrtvo žensko, ki jo je nekoč ljubil.«

Številni prizori iz njegovih filmov so večni: kaplja rdečega črnila na srajci v Marnie, kaplja krvi na zeleni rokavici glavne igralke Tippi Hedren v Ptičih. »Ali nam Hitchcock v teh prizorih govori o izvirnem grehu?« se sprašuje Truffaut. Film Dvoriščno okno ni le kriminalka, to je zgodba o moškem srednjih let (Jimmy Stewart), ki se nikakor noče poročiti s svojo vztrajno zaročenko (Grace Kelly). Zato mu zlomljena noga pride še kako prav, saj raje kot da bi se ukvarjal z njo, opazuje ljudi, ki živijo v sosednji stavbi. Okno vsakega soseda simbolizira fragment Stewartovih lastnih težav: ta okna so projekcije njegovih strahov in želja. Ponujajo mu različne podobe o tem, kaj lahko postane v prihodnosti. Ena od sosed je nesrečna in osamljena, v sosednjem stanovanju živita strastna zakonca, malo naprej živi talentirani glasbenik brez prijateljev, pod njim lepa plesalka, ki jo kar naprej obiskujejo moški, in pod njo zakonski par, ki se sovraži in nekega dne žena izgine. Ali jo je mož ubil in zakopal na vrtu? »Moji umori,« je dejal mojster, »so vedno lepi primeri diskretnosti in dobrega okusa.«

V knjigi je tudi znamenita Hitchcockova izpoved o tem, kako ga je oče, ko je bil še deček, nekoč poslal na policijo, ker je bil poreden, in tam so ga policisti za nekaj minut zaprli v celico. To si je zapomnil za vse življenje in se je vedno bal moških v uniformi. Truffaut ima podobno, a bolj žalostno zgodbo, saj ga je na policijo, ko je bil majhen deček, pripeljal oče in zahteval, da ga zaprejo, ker ga ne more več obvladovati. Kasneje so ga poslali v poboljševalnico. To žalostno zgodbo iz svojega otroštva je posnel v prvencu 400 udarcev. »Otroštvo je bilo zame boleče obdobje. Zdelo se mi je, da kot otrok nisem imel pravice do napake, saj je vsaka napaka, ki sem jo storil, takoj postala prekršek.« Zato je vedno strastno ljubil svobodo in ves časi iskal očeta, ki bi ga osvobodil. To so vedno bili ljudje, ki so ljubili film: kritik André Bazin, Roberto Rossellini, Jean Renoir in Alfred Hitchcock, s katerim sta po teh slavnih pogovorih postala velika prijatelja.

Truffaut je zaradi možganskega tumorja umrl le štiri leta za Hitchcockom. Star je bil komaj 52 let.