Dokumentirano: In My Mind

In My Mind v režiji Garyja Hawkinsa poskuša prikazati kreativne procese med nastajanjem umetniškega dela.

čet, 14.05.2015, 15:00

Kaj se dogaja v glavi umetnika, ko ustvarja? Dokumentarni film In My Mind (2010) v režiji Garyja Hawkinsa, ki je nastal v produkciji oddelka za dokumentarne raziskave na Duke University, poskuša slediti kreativnim procesom med nastajanjem umetniškega dela − konkretno glasbenega dogodka, ki ga je navdihnilo življenje in delo pianista Theloniousa Monka.

Film sledi konceptu Jasona Morana, vodilnega jazzovskega pianista mlajše generacije, ki s svojo ustvarjalnostjo in prodornostjo postaja zvezdniško ime velikega formata (med drugim je kreativni direktor odseka za jazz v washingtonskem Kennedy Centru, gostili pa so ga tudi na letošnjem 56. beneškem bienalu sodobne umetnosti, kjer je njegova glasba med drugim del instalacije v ameriškem paviljonu).

Ko je Jason Moran pri trinajstih letih prvič slišal Monkovo glasbo, ki so jo njegovi starši poslušali v avtu, mu je postalo jasno, zakaj dolge ure presedi za klavirjem. Rigorozne vaje Mozarta in Chopina so dobile smisel in namen. »Tedaj sem spoznal, da se bom s tem inštrumentom zabaval do konca življenja,« Moran rad prizna publiki med koncerti, preden izvede kakšno od Monkovih skladb.

Ta večni navdih ga je napeljal k projektu In My Mind, ki je pod različnimi vplivi postal prepleteno umetniško delo, ki se napaja iz neglasbenih segmentov − slikarstva, filma, videa, zgodovine, arhivskih posnetkov in osebnih spominov.

Jason Moran ni maral za to, da bi preprosto vzel znan posnetek koncerta Thelonious Monk Orchestra at Town Hall (1959) in odigral noto za noto v spomin velikemu pianistu. To ne bi bilo iskreno. Do Monka. Do njega samega. Ne bi bilo v njegovem slogu, ki je po študioznosti, s katero se Moran vrže v vsak svoj projekt, podoben pisanju nove slovnice.

Svojemu vzorniku se je namesto tega poklonil s celostnim projektom, ki je temeljil na poglobljenih raziskavah in arhivskih zvočnih posnetkih Monkovega igranja v jazzovskem loftu, konec petdesetih v New Yorku. Na njih slišimo Monka, kako z aranžerjem in drugimi glasbeniki debatira o svoji glasbi, daje natančne napotke, kako naj bo ta glasba odigrana. Njegove besede, ki kot melodija donijo v globokem basu, so podkrepljene z njegovim koraki, ki odzvanjajo po lesenem podu. Vmes se ustavi in zapleše step. Kot bi hotel še bolje ponazoriti ritem, ki mu preveva vse telo. Udarci njegovih čevljev ob pod dodatno navdihnejo Jasona Morana, ki posamezne zvočne posnetke vkonponira v svojo sodobnejšo interpretacijo Monkove glasbe. »Hočem igrati tako, kot Monk pleše,« reče Moran v želji pričarati še neposrednejši stik med preteklostjo in sedanjostjo.

Da bi bolje razumel ozadje svojega idola, se odpravi v Newton Grove − malo naselje v Severni Carolini, od koder izvira družina Theloniousa Monka. In svoje izsledke predoči članom benda. Vsak glasbenik nato po svojih empatičnih in izraznih zmožnostih prispeva k celotni sliki lika in dela Theloniousa Monka.

Teksture, ki jih ustvarja razširjeni Bandwagon (originalnemu triu, ki ga sestavljajo Moran, basist Tarus Mateen in bobnar Nasheet Waits, se pridružijo še alt sakosofonist Logan Richardson, Isaac Smith na pozavni, Aaron Stewart na tenorju in Bob Stewart na tubi) so hkrati reminiscentne podobe preteklosti in artikulacija odnosa do skupne zgodovine. Kri ni voda in življenja prednikov se kot večne informacije pretakajo po žilah sodobnikov. To nasledstvo, ostanek preteklosti, ki brbota pod črno kožo, se čuti v vsakem tonu, zaigranem na klavir, vsakem akordu, v katerem se uskladijo zvoki različnih inštrumentov, udarcu na boben in odzvenu zvoncev, ki prikličejo podobo sužnjev, ki se ob mraku vračajo s plantaž v svoje kolibe.

Film fragmente ustvarjalnega procesa lepi s poetično naracijo, starimi in novimi fotografijami, arhivskimi zvočnimi posnetki, videoposnetki zapuščenega, skoraj zloveščega naselja Newton Grove, z animirano rekonstrukcijo tragične epizode iz Monkovega življenja, ko se je z baronico Niko vračal z nekega koncerta in so ga ustavili policisti ter mu s pendrekom polomili roke, ki jih ni hotel odmakniti z volana. To je gotovo tudi dramaturška kulminacija filma, ki uspe preplesti glasbeno dogajanje na odru, ki interpretira dramatično prigodo.

Že tako bogati opremljeni videoinstalaciji, ki kot del projekta projecirana na platno spremlja koncert, je v filmu dodan dokumentiran proces nastajanja umetniškega dela, ki gledalcu ponuja še boljši uvid v misli glasbenikov. Nekje morda preveč dosledno vizualizira povedano in povzroči občutek ponavljanja. Vendar, če imamo pred očmi eno od Monkovih preprostih tem, kot je na primer tista v skladbi Friday the 13th, ki ravno z repeticijo izkaže moč komponističnega koncepta, je tudi ta pristop filmarjev upravičen.

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi.

Povezane novice

Dokumentirano: Bleaching Black Culture (2014)
22. december ob 15:00
Ko bo črnska kultura postala siva, kakšne posledice bo to pustilo na afroameriški skupnosti? ...
Prijavi sovražni govor