Tiskane izdaje
Nova več kot triurna observacijska kontemplacija doyena ameriške dokumentaristike Fredericka Wisemana je mojstrsko zmontiran kolaž koščkov življenja prebivalcev Jackson Heights − newyorške četrti v Queensu, ki velja za eno najbolj rasno, etnično, religijsko in kulturno mešanih sosesk na svetu. »V Jackson Heights je slišati 166 jezikov in zelo ponosni smo na to,« prisluhnemo v nagovoru vodje kongregacije v sinagogi.
Življenje skupnosti v sicer na pogled precej tipični newyorški četrti z malimi specializiranimi trgovinicami, avtomatskimi pralnicami, lepotilnimi saloni, stojnicami s poceni blagom in eksotičnim sadjem ter nizkimi opečnatimi ali lepenkastimi hišami, nad katerimi hrumi nadzemna železnica, je tesno prepleteno. Wiseman s svojo statično kamero kot muha na steni spremlja dogajanje v barviti skupnosti.
Pripadniki islama v malih sobanah molijo k Alahu, židovska skupnost se v sinagogi spominja Julia Riviere, ki so ga nestrpneži ubili zaradi tega, ker je bil gej, zdaj pa se po njem imenuje ulica. Ostareli pripadniki LGBT se v sinagogi shajajo v drugem prostoru, kjer debatirajo o možnosti izselitve na svoje. Mehiški lastniki malih trgovinic se medsebojno informirajo o pasteh in zvijačnosti pobude BID (Business Improvement District), ki bi jih »v imenu boljšega poslovanja in razcveta soseske« dodatno obdavčila. V centru za pritožbe uslužbenke po telefonu mirijo razjarjene klicatelje, ki se pritožujejo zavoljo tega in onega, Latinskoameričanke na ulici prepevajo narodne pesmi, Kolumbijci se veselijo zmage na svetovnem nogometnem prvenstvu, par v srednjih letih priredi koncert kar v javni pralnici, kjer se sosedje zberejo ob tem posebnem obredu. Mlade kristjanke služijo Bogu z dobrimi javnimi deli in kar na cesti opravijo skupno molitev s sosedo, ki ima bolnega očeta.
Wisemanova kamera prisluhne intimnemu pogovoru med starima prijateljicama v domu starejših, se vrne na cesto in ujame protest proti diskriminaciji transseksualcev ter se za trenutek pomudi na vaji trebušnih plesalk.
V svoj kolaž ujame barvito raznovrstnost ljudi z vsega sveta, ki so v Queensu našli svoj košček pod soncem. Tu sobivajo, ohranjajo svoje tradicije in s spoštovanjem gledajo drug na drugega. Z rednimi sestanki, spodbujanjem dialoga, prepoznavanjem problemov in soočanjem z neizbežnostjo gentrifikacije ter iskanjem konstruktivnih rešitev proaktivna skupnost ostaja trdna in povezana. »To je Amerika, kakršna bi morala biti,« je o Wisemanovem filmu zapisal novinar Indiewire.
»Kaj boste rekli, ko vas bodo vprašali, zakaj hočete postati ameriški državljani?« je vprašanje, ki ga v filmu tutorka postavi trem azijskim prosilcem za državljanstvo. Po trenutkih tišine odgovori sama, »Pravi odgovor je, I want to vote. S tem jim boste pokazali, da razumete demokracijo in vse, kar zastopa ZDA.«
Wiseman v svoji eksistencialistični maniri izseke realnosti popolnoma naravno prežame z družbeno kritiko, samo s tem, da jih ne regulira in jim pusti, da se razvijajo v svojem ritmu. Ob tem se zdi, da mu uspe vedno ujeti najbolj artikulirane osebke v trenutku vznesenosti in je s svojo kamero povsem neopazno ravno na pravem mestu ob pravem času. Na približno uri filma izkušnja ameriških sanj kulminira v ganljivi pripovedi mehiške imigrantke, katere hči se je ob nelegalnem prehodu meje izgubila in petnajst dni tavala po puščavi, nato pa napol živa našla pot v civilizacijo.
Da pač živijo v kapitalistični državi in se morajo s tem sprijazniti, spozna lastnik male prodajalne, ki ga je gentrifikacija izrinila na cesto. »Težko je dobro delati ob tem, da veš, da te lahko vsak dan vržejo na cesto.« Kljub temu ne obupuje in raje s somislečimi išče druge možnosti, da bi ohranili svet, v katerem je vredno živeti.
Wiseman je po seriji dokumentarnih filmov o institucijah (šoli, norišnici, policiji, sodišču, socialni ustanovi, živalskem vrtu, veleblagovnici, nočnem klubu, univerzi Berkeley), katerih funkcija in vpliv sta se vedno (iz)kazala skozi medčloveške odnose, zdaj posnel še film o nepremagljivem jedru človeške bližine, topline, razumevanja in medsebojne pomoči, o prepleteni skupnosti ljudi, ki ji noben sistem in institucija ne moreta do živega. Vsaj tako sporoča optimistični duh, ki veje iz najnovejšega filma šestinosemdesetletnega velikana dokumentarnega filma.
******
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, zaradi čedalje hujših finančnih omejitev, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.
