Dokumentirano: Kazen in dobiček

»To menda počnejo zato, da bomo varni pred teroristi. Toda v tem ni smisla, prinaša pa nekaterim veliko denarja.«

čet, 23.03.2017, 15:00
Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

»Varnost na meji smo okrepili bolj, kot so mnogi verjeli, da je mogoče. Hoteli so več agentov na meji. Zdaj imamo več parov škornjev na terenu ob jugozahodni meji kot kadarkoli prej v svoji zgodovini.«

Barack Obama leta 2011

 

Novinar in fotograf Josh Rushing je v krajšem dokumentarnem filmu Punishment and Profit: Immigration Detention, objavljenem leta 2012 v okviru prav tako nagrajene oddaje Al Džazire Fault Lines, raziskoval centre za pridržanje v ZDA in deportacije nedokumentiranih migrantov, kot jih označujejo oblasti. Zanimalo ga je, zakaj se ljudi zapira in kdo ima od tega koristi?

Po zadnjih podatkih, ki jih zbirajo v okviru projekta Global Detention project, je v Združenih državah trenutno vsaj 750 centrov za pridržanje. Novembra lani je ameriški minister za domovinsko varnost Jeh Johnson izjavil, da je v njih priprtih več kot 41 tisoč migrantov, kar je po poročanju Bloomberga rekordno visoko število. Novinar Rushing v filmu govori o »odporu zoper migrante«. Več tisoč jih dnevno polovijo na mejah in strpajo v centre za pridržanje, ker so kršili migracijsko zakonodajo med drugim tako, da so v državo vstopili »nezakonito«. Kot pravi, je to najhitreje rastoča oblika odvzema prostosti v ZDA. V filmu je med drugim obiskal Teksas, kjer so leta 1984 postavili prvi center za pridržanje migrantov. Danes je takšnih centrov samo v tej zvezni državi trideset.

»Biti nedokumentirani migrant pomeni, da ne obstajaš, da si neviden. Živiš v senci in vseskozi v strahu pred deportacijo,« v filmu poudarja Jose Salcedo, aktivist in član gibanja Dreamers, ki združuje mlade migrante v boju za pravico.

Po podatkih, ki so jih lani objavili ameriški mediji, je bilo pod zdaj že nekdanjim demokratskim predsednikom Barackom Obamo iz države deportiranih največ ljudi v zgodovini. Med letoma 2009 in 2015 so jih na podlagi migracijskih zakonov izgnali več kot 2,5 milijona, koliko jih je bilo prisiljeno oditi samih, ni znano.

Odvetnica Jodi Goodwin v filmu pojasnjuje spremembe, ki so se zgodile predvsem v zadnjem desetletju. Če so ljudi, ki so jih zalotili med nedovoljenim prečkanjem ameriške meje, tako rekoč nemudoma izgnali nazaj, jih zdaj zadržijo in šele potem izženejo iz države. Pri tem opozarja, da posamezne njihove zgodbe pri tem sploh niso pomembne, saj so na koncu »vsi obsojeni kriminalci«. V času azilnega postopka jih zaprejo v center za pridržanje, pri čemer Goodwinova opozarja, da jih kar 84 odstotkov nima dostopa do odvetnika.

Leta 2009 je tiskovna agencija AP objavila članek, v katerem je Susan Carroll ugotavljala, da večina pridržanih migrantov v ZDA nima kriminalne kartoteke, toda številni med njimi, kot so prosilci za azil, so bili kljub temu pridržani za daljše časovno obdobje, ko so čakali na izid azilnega postopka. Ko so analizirali podatkovno bazo 32 tisoč zaprtih migrantov v ZDA, so ugotovili, da jih je skoraj 19 tisoč med njimi brez kakršne koli kazenske obsodbe, tudi ne za nezakonit vstop v državo. Toda več kot štiristo med njimi, ki niso imeli kazenske kartoteke, je bilo zaprtih več kot leto dni, več deset tudi po tri leta ali več, nek kitajski državljan je bil zaprt celo več kot pet let.

Zakaj se to dogaja, v filmu katarske televizije vpraša Rushing. »Zaradi denarja.«

Okoli polovica priprtih migrantov, od katerih jih je večina pribežala iz sosednje Mehike, je nastanjenih v zasebnih centrih za pridržanje, pri čemer zaporniški posel v ZDA obvladujeta dve družbi, to sta GEO Group in Corrections Corporation of America (CCA). Skupaj s korporacijo Management and Training Corporation (MTC) imajo po podatkih, ki jih navajajo v dokumentarnem filmu Migranti na prodaj, v lasti več kot  dvesto objektov po državi, v katerih je 150 tisoč postelj za pridržanje migrantov. To jim na leto prinese blizu pet milijard dolarjev dobička. Več milijonov dolarjev na leto pa korporacije porabijo za lobiranje na politični ravni z namenom, da se obstoječe azilne politike ne bi spremenile.

Judy Green pojasnjuje novinarju Al Džazire, kako so se po enajstem septembru prihodki teh podjetij podvojili. »Govorijo, da vse to počnejo zato, da bomo varni pred tujimi teroristi. Toda v tem ni nikakršnega smisla, prinaša pa to nekaterim veliko denarja.«

Posel tudi v Evropi

Da se tudi v Evropi tovrstni centri za migrante privatizirajo in da to postaja dobičkonosna industrija, piše v lani izdanem poročilu v okviru Migreurop. Da v demokratični Evropi azila ni več, v članku Od izjeme do norme: centri za tujce, pridrževanje in deportacije ugotavlja Jelka Zorn. To institucijo, ki jo je še posebej spoštovala in razvijala povojna zahodna Evropa, je v zadnjih nekaj letih zamenjala politika upravljanja migracij, katere ključna ukrepa sta pridrževanje in odstranjevanje. Na to, kot pravi Jelka Zorn, kaže podatek, da je bilo leta 2006 v državah Evropske unije 178 centrov za pridrževanje in odstranjevanje tujcev. Iz Velike Britanije so tega leta vsak mesec deportirali približno tisoč prebežnikov, v primerjavi s sedemdesetimi, ko so deportirali manj kot 500 ljudi na leto, in osemdesetimi, ko so jih deportirali manj kot tisoč na leto. V Sloveniji, kot kažejo podatki iz leta 2005, so deportirali povprečno 1500 prebežnikov na leto. Iz viškega azilnega doma v Ljubljani so včeraj na Hrvaško izgnali sirsko-egiptovsko družino z majhnim otrokom, rojenim v Sloveniji.

Prijavi sovražni govor