Tiskane izdaje
(ameriški študent in protivojni protestnik v filmu na sodišču)
***
Ko so film režiserja Petra Watkinsa Punishment Park (Kazenski park) premierno predvajali v newyorškem Murray Hill Cinema leta 1971, se je nanj usulo. Nekateri so se jezili, da pomeni hudo obtožnico proti ZDA, ki jo avtor portretira kot fašistično, drugi so filmu očitali komunistično propagando, spet tretji so bili ogorčeni nad tem, da je film o političnih razmerah v ZDA v času krize posnel britanski režiser. Holivudski studiji so takoj zavrnili distribucijo, po štirih dneh od premiere je bil film umaknjen iz kinodvoran.
Fiktivni dokumentarni film Punishment Park, posnet nekaj let po Vojni igri, se dogaja v letu 1970, ko vietnamska vojna doživi hudo eskalacijo, ameriški predsednik Richard Nixon pa naznani vojaški pohod še na Kambodžo. Ker se protivojne in protivladne demonstracije stopnjujejo, Nixon razglasi izredne razmere na podlagi zakona iz leta 1950 (McCarran Internal Security Act), ki daje izvršilno moč federalnim oblastem, da same presojajo o grožnjah za nacionalno varnost. Tako se pred ad hoc sodišči − čeprav že vnaprej obsojeni − znajdejo aktivisti, študenti, protivojni protestniki, pacifisti, člani komunistične stranke in člani Stranke Črnih panterjev. Ker so zapori polni, jim je dana možnost »izbire« − dolgoletni zapor ali marš skozi Punishment park, ki leži sredi kalifornijske puščave, pri čemer jih, kot del svojega treninga, preganja nacionalna garda. Če jim v treh dneh uspe priti na cilj, kjer je pomenljivo zakoličena ameriška zastava, jim je obljubljena svoboda.
Foto: Press
V filmu tako hkrati sledimo dvema skupinama študentov. Ena se po vročem pesku in pod žgočim soncem, brez hrane in vode premika skozi puščavo, medtem ko je druga še na zaslišanju pred enim od hitrih sodišč. Druga med sojenjem razgalja ameriški izkoriščevalski sistem, medtem ko je Punishment park njegova groteskna fizična pojavnost. »Hočejo, da igramo igro. Hočejo, da postanemo nasilni,« v filmu pravi ena od obsojenih, medtem ko se prebijajo skozi puščavo. »Hočejo, da postanemo kot oni.« Medtem pa v sodni dvorani na zaslišanju eden od priprtih govori o ameriški zgodovini, ki je utemeljena na nasilju: »Afričane so nasilno pripeljali sem, jih zasužnjili, in to na zemlji, ki so jo nasilno odvzeli Indijancem.« Farsične in groteskne slike iz enega in drugega prizorišča se vseskozi dopolnjujejo in stopnjujejo.
Goran Markovčić, kot je zapisal v recenziji, film razume kot prispodobo jalovosti boja proti oblasti, saj je ta tista, ki postavlja pravila: »Pravila igre pred sojenjem, med sojenjem in po sojenju (kot kazni) postavljajo korumpirani federalni sodniki in so po meri politike institucionalnega vrha.«
Kljub fikciji in igranim prizorom je v filmu Kazenski park mogoče brati reprezentacije stvarnega časa. Posnet je bil le nekaj let po seriji političnih atentatov v ZDA in kmalu po tem, ko je policija na predvolilni konvenciji demokratske stranke v Čikagu obračunala s protestniki, ki so demokrate poskušali prepričati, naj končajo vojno v Vietnamu. Temu je leta 1970 sledilo še farsično sojenje tako imenovani čikaški osmerici protestnikov, obtoženih, da so namerno, zarotniško izzvali nemire. Istega leta je policija med protivojnimi protesti na Univerzi Kent State ubila štiri študente, stare 19 in 20 let, še devet je bilo ranjenih. Protestirali so proti vojaški invaziji v Vietnamu in Kambodži, skupina študentov zgodovine pa je med protestom pokopala izvod ameriške ustave.
