Dokumentirano: Ko je Chelsea kadila travo z Williejem Nelsonom

Zakaj se je Chelsea Handler naveličala klepetanja s slavnimi ljudmi?

čet, 28.07.2016, 15:00

Chelsea Handler je ameriška komičarka. Zaslovela je kot voditeljica televizijskega šova Chelsea Lately, v katerem je gostila slavne osebe ter najboljše komike in je bila včasih boleče politično nekorektna. Ali so v času puristične politične korektnosti prav komiki tisti, ki nam brez predsodkov predočijo svet okoli nas?

Kot je priznala, se je kmalu naveličala kramljanja z uspešnimi zvezdniki, ki imajo vse, zato se je odločila, da se bo začela ukvarjati z drugimi žanri. Letos je za Netflix posnela štiri dokumentarne filme Chelsea Does, o različnih temah: poroki, Silicijevi dolini oziroma tehnologiji, rasizmu in drogah. Gre za mešanico dokumentarcev, pogovornih oddaj in skečev.

Prvi, o porokah, je bil dokaj povprečen izdelek, nekakšna mešanica pogovorov s prijatelji, ki spominjajo na kadre iz filmov Woodya Allena, potem so tu starejši pari, ki govorijo o tem, zakaj so še vedno poročeni in so identični kot tisti iz filma Ko je Harry srečal Sally. Najbolj zabavni so trenutki, ko se štiridesetletna Chelsea, ki pove, da ni nikoli sanjala o poroki, o zakonu pogovarja z otroci v vrtcu, kjer ji ena od deklic ponosno pove, da je že zaročena s svojim bratrancem iz Kanade. Najmlajši ji tudi zatrdijo, da ker ni poročena, izgleda mlajša. V skoraj vseh delih nastopa tudi avtoričin judovski oče Handler, ki prizna, da se je v ženo zaljubil, ker je imela krasne nogometaške noge, na vprašanje svojih treh otrok ali je bila njihova mama ljubezen njegovega življenja, pa odgovori, da se mu zdi, da ne. Otroci so presenečeni in ogorčeni.

O tem, zakaj še ni poročena, se Chelsea pogovarja s svojim prvim fantom, z bratom in sestro ter najboljšo prijateljico. Razkriva tudi, zakaj so se poroke spremenile v velikanski posel, ki obrača milijone, norčuje se iz vedno bolj popularnih dekliščin in ne izpusti niti slavnih kapel v Las Vegasu, kjer se največkrat poročajo pari, ki so se pred nekaj dnevi spoznali na kakšni od divjih zabav. O vseh ugotovitvah, do katerih pride, pokramlja z zelo potrpežljivim psihiatrom.

Kje pa so sužnji?

Dokumentarec o rasizmu je veliko boljši, saj v njem kot kakšen Michael Moore razkriva potlačena čustva ameriške družbe, ki so humus, na katerem uspeva Donald Trump. Chelsea prizna, da je odraščala ob rasističnem judovskem očetu in ko ga sprašuje, zakaj ne mara Arabcev, ji ta pove, da zato ker so lažnivi in skopuški, ko ga vpraša, kakšni se mu zdijo judje, pa ji pove, da so prav tako skopuški in lažnivi. Afroameričani, ki mu gredo tudi na živce, pa se mu zdijo samo lažnivci. Pogovarja se z moralnimi avtoritetami različnih ras, zbranimi za isto mizo, ki ne odobrava njenih krutih šal na račun svojega naroda: »Norčujte se iz svojega ljudstva, našega pustite na miru.« Starejši borec proti rasizmu ji pove, da so Američani iz svoje zavesti že davno izbrisali dejstvo, da so nekoč živeli sužnji, ki so garali za bele gospodarje.

In zato se Chelsea odpravi na ameriški jug. Tam najde čudovito plantažo, ki so jo moderni potomci lastnikov sužnjev spremenili v luksuzni hotel, v katerem se poročajo bogataši. Poleg luksuznih apartmajev, parka in bazenov je moč na posestvu obiskati tudi muzej, ki prikazuje, kako so nekoč tam živeli sužnji (v ličnih kočicah), kako so obirali bombaž in opravljali različna mizarska dela. Vse skupaj je videti kot idilična pravljica, kot da so bili sužnji le srečni rokodelci. Turistom vse skupaj predstavljajo demonstratorji v ličnih starinskih oblekah in vsi so sami belci. »Zakaj ne zaposlite temnopoltih, da bi igrali sužnje?« logično vpraša Chelsea in lastniki plantaže so tiho. Pogovarja se tudi z drugimi potomci lastnikov sužnjev, ki trdijo, da rasizem ne obstaja, saj da tudi njihovo cerkev obiskuje neka temnopolta gospa in v svojem življenju niso slišali za eno samo žalostno zgodbo o suženjstvu. Ko pa na drugi strani ceste sreča skupino Afroameričanov, ji povedo povsem drugačno zgodbo. Dokumentarec ne izpusti niti vedno bolj aktualnih in pogostejših primerov o belih policajih, ki na ameriških ulicah streljajo na neoborožene temnopolte moške.

Poučen je tudi del o tehnologiji, ki prikazuje res bizaren svet Silicijeve doline, nenavadne robote, ki imajo svojo osebnost in mlade genialne bogataše, ki si izmišljujejo našo prihodnost, ki je morda na prvi pogled zabavna, vsekakor pa tudi manj humana. Dokumentarec o drogi je seveda zabaven, saj je v njem Chelsea hotela pokazati gledalcem kakšni so, ko so pod vplivom različnih drog. Čeprav sama priznava, da ima alkohol veliko raje kot droge. V dokumentarcu se neke noči v bivalni prikolici zakadi z velikim poznavalcem trave, country pevcem Williejem Nelsonom, kot kasneje prizna, je bila zadeta še dva dni, ves naslednji dan pa ni mogla odpreti desnega očesa.

Chelsea ima prav, dokumentarci o družbi, v kateri živi, so veliko bolj zanimivi kot kramljanje s slavnimi in bogatimi.

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, zaradi čedalje hujših finančnih omejitev, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Prijavi sovražni govor