Dokumentirano: Kompleks VW
čet, 22.10.2015, 15:00
Dokumentirano: Kompleks VW
»Če gre Volkswagnu slabo, gre slabo tudi Nemčiji.«

Dokumentarec o vzporednem vzponu proizvajalca najbolj ljudskega avtomobila na svetu in mesta na Spodnjem Saškem, ki sta se skupaj rodila in hkrati odraščala, nedvomno spada med filmske mojstrovine, ki nikoli ne izgubijo »aktualnosti«.

Še posebej zanimive pa so takrat, ko postane spet aktualen njihov objekt, kakor se je to pred kratkim zgodilo korporaciji Volskwagen zaradi goljufivih računalniških programov, ki so lagali o dejanskem onesnaževanju njihovih dizelskih modelov.

»Če gre Volkswagnu slabo, gre slabo tudi Nemčiji,« pravi staro reklo, ki se pojavi tudi v filmu, ki ga je Hartmut Bitomsky snemal, ko sta Hitlerjeva otroka Volkswagen in Wolfsburg, kakor so britanske okupacijske sile po vojni preimenovale nekdanje Mesto avtomobila KdF [nacistične dobrodelne razvedrilno-turistične organizacije »Kraft durch Freude«, »Moč skozi veselje«] pri Fallerslebnu [nekdaj sosednji vasi, zdaj pa okrožju Wolfsburga], praznovala abrahama. Kar je očitno, saj nas dolgi, včasih razvlečeni kadri popeljejo v tehnološki svet sestavljanja v tistem času njihovega glavnega prodajnega artikla, golfa druge generacije, ki ga je že takrat v največji tovarni avtomobilov na svetu proizvajalo vse manj ljudi in čedalje več robotov.

Film, ki je zadnji del režiserjeve »Nemške trilogije« iz 80. let prejšnjega stoletja, zavestno obuja nacistično estetiko, s katero se je Hartmut Bitomsky poigraval že v prvih dveh dokumentarnih filmih iz tega cikla: Graditelju Nemčije, nekakšni lepljenki propagandnih in kulturnih filmov iz nacističnih časov, in Avtocesti Reicha, zgodbi o gradnji nemškega »avtocestnega križa«.

Čeprav se režiser v filmu Kompleks VW ne izogne pripovedim o nacističnem izvoru tovarne in mesta, prisilnem delu zapornikov iz koncentracijskih taborišč med drugo svetovno vojno in vsaj dvakratni veliki prevari ljudstva pri njunem vzpostavljanju in obratovanju, je na prvi pogled videti kot hvalnica vzoru ponovnega silnega vzpona nemške industrije, kakor bi jo pred četrt stoletja posnela kaka sodobna Leni Riefenstahl.

Toda nekaj, kar se sprva zdi fascinacija nad avtomatizacijo delovnega procesa, stari levičar Bitomsky, ki so ga bili v času študentskih uporov celo vrgli z univerze, spreobrne v prikaz produkcijskega sistema, v katerem proizvodnja »ljudskega avtomobila« postaja čedalje manj človeška, številna opravila pa prevzemajo roboti, ki so slepi in delajo v temi.

Na koncu avtor vizionarsko napove, da avtomobilov, ki jih ne delajo več ljudje, kmalu tudi vozili ne bodo več ljudje. Živimo v družbi, v kateri delo izginja, ugotavlja Bitomsky. »Kaj s tem izgubljamo, niti dojeti še ne moremo,« izreče v filmu njegove besede glas nevidnega napovedovalca.

Kompleks VW, režija Hartmut Bitomsky, 1989, 130 minut

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi.



Dokumentirano: Kompleks VW

Foto: prizor iz filma

Prijavi sovražni govor