Dokumentirano: Konec revščine?

Dokumentarni film iz leta 2008 opozarja, da je revščina sistemski pojav.

čet, 24.09.2015, 15:00

Kako je v svetu s toliko bogastva toliko revščine? Kako je toliko družin prisiljenih živeti z manj kot dolarjem na dan? Kako je toliko družin prisiljenih živeti v kletnih sobah brez sanitarij − nedaleč stran od stolpnic in nebotičnikov? To so vprašanja, ki jih odpira približno uro in pol dolg dokumentarni film Konec revščine? (The End of Poverty?, 2008) režiserja Philippa Diaza.

Pojav revščine ni naključje, se glasi sporočilo filma, medtem ko kamera potuje po mestih globalnega juga in beleži zgodbe družin, izkoriščanih delavcev, celotnih vasi in zadolženih držav. Začel se je z vojaškim osvajanjem, suženjstvom in kolonizacijo, ko se je zaseglo zemljo, minerale in rudnine ter druga naravna bogastva in se vpeljalo prisilno delo. Izkorišanja danes ni konec, ampak se nadaljuje, opozarja avtor v filmu; preko zadolževanja ter trgovinskih in davčnih politik bogate države izkoriščajo države v razvoju, da te ostajajo − revne in odvisne, da ljudje ostajajo revni in odvisni.

Venezuelski sociolog Edgardo Lander pravi, da je gradnja 'tega globalnega kolonialnega sistema' trajala vsaj petsto let: »Kapitalistični sistem in sodobni časi so se začeli v trenutku osvajanj in kolonizacije. Takrat se je namreč začel sistematičen in trajen proces lastninjenja virov in z njim kolonizacija zemlje in ljudi.«

Ameriški zgodovinar Clifford Cobb v filmu govori o zapuščini kolonializma: »Države tretjega sveta še naprej izvažajo surovine, medtem ko države Evrope in severne Amerike proizvajajo in izvažajo končne izdelke. To je praksa, ki se je razvila že dolgo nazaj, njen namen pa je, da nerazvite države ostanejo nerazvite in da se pravzaprav nikoli ne bodo mogle razviti.«

Éric Toussaint, zgodovinar in politolog, avtor knjige o javnem dolgu, ki je pred časom izšla tudi v slovenščini, pravi, da je šlo za »ekstremno brutalno evropsko ekspanzijo«, ki se je začela leta 1492 na ozemljih današnjih Amerik in se potem nadaljevala v Afriki in Aziji. Danes, več kot 500 let zatem, ko so vmes podjarmljene dežele razglasile neodvisnost, prebivalci še vedno niso dobili nazaj svoje zemlje. Ta je še naprej v rokah veleposestnikov in − transacionalnih korporacij. Toussaint opozarja, da gre ze neokolonializem, ko sicer politično neodvisne države še naprej ostajajo odvisne.

Revščina je danes v vseh državah sveta, razmišlja Cobb, toda ta je »bolj ekstremna« v državah tretjega sveta na globalnem jugu kot v državah severa. »Revščina na severu obstaja, ker si vire lastijo majhne skupine elit, ki jih sestavljajo posamezniki in korporacije. Tako je tudi na globalnem jugu, toda tam se države soočajo še z neuravnoteženim trgovanjem in dolgovi. V državah svetovnega juga imajo trojni problem; trgovanje, dolgovi in monopolna moč nad viri.«

Prepad med najrevnejšimi in najbogatejšimi državami dokumentarni film ponazori z naslednjimi številkami: leta 1820 je bil ta 3 proti 1, leta 1950 35 proti 1 in leta 1997 že 74 proti 1. Leta 1970 je bila podhranjenost problem pri 424 milijonih ljudi, danes že pri več kot 854 milijonih. Od 60 do 80 milijonov ljudi danes živi v sužnjelastniških razmerah. Več kot milijarda jih živi v barakarskih slumih. Kar tretjina svetovnega prebivalstva nima dostopa do čiste pitne vode. Vsak dan od lakote ali za boleznimi, povezanimi z lakoto, umre šestnajst tisoč otrok. Medtem pa si tristo najbogatejših ljudi na svetu lasti in poseduje več bogastva kot tri milijarde najrevnejših, ki sicer predstavljajo skoraj polovico svetovnega prebivalstva.

Ekonomist John Perkins, avtor knjige Izpovedi ekonomskega morilca, v filmu pravi: »Najmanj 24.000 ljudi vsak dan umre zaradi lakote. Ni potrebe, da se to dogaja. Imamo dovolj virov, da bi to preprečili. In to se dogaja zaradi sistema, ki smo ga ustvarili. Brez kakršnega koli dvoma lahko rečemo, da gre za sistem, ki je absoluten pogrom.«

Vprašanje, ali torej lahko odpravimo revščino v okviru obstoječega družbenega in ekonomskega sistema, ima v filmu jasen odgovor.

*****

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi.

Prijavi sovražni govor