Dokumentirano: Kraljica koruza (2007)

Dober uvod v zgodbo o tem, kako v ZDA za vsakim vogalom na vas preži smrtonosna koruza.

čet, 12.02.2015, 15:00

Film, ki ga je pred osmimi leti naredil dotlej dokaj neznani avtor televizijskih dokumentarcev o trgovini s človeškim blagom in »bejsbolu« na Kubi, ne pove veliko novega tistim gledalcem, ki so smrtonosnost ameriške prehrambene industrije že spoznavali skozi dela Michaella Pollana ali legendarno knjigo Erica Schlosserja Narod hitre prehrane, po kateri je bil film posnet le eno leto pred Kraljico koruzo.

A zgodba Aarona Woolfa o fantih, Ianu Chenneyu in Curtu Ellisu iz Bostona, ki po zaključku študija na prestižni univerzi Yale ugotovita, da njuna prapraočeta prihajata iz istega mesteca v zvezni državi Iowa, zato hočeta tam eno leto preživeti od slabega pol hektarja posejane koruze, na primeru te industrijske žitarice na duhovit in poučen način odstrne pogled na pekel ameriškega vsakdana, ki so mu pot tlakovali dobri nameni kmetijske politike in »vojne proti lakoti«.

Fanta pokažeta, da se s pridelovanjem koruze ne da več preživeti. Ne da se preživeti tako dobesedno, saj tisto, kar zraste na poljih proizvajalcev industrijske koruze, ni užitno, saj je namenjeno kemični predelavi, med katero se »tisto« spremeni v etanol, živalsko krmo ali visokofruktozni sirup, ki je postal nujna sestavina večine prehrambenih izdelkov ter eden od glavnih krivcev za debelost in sladkorno bolezen med najrevnejšimi sloji ameriškega prebivalstva. Ta hibridna koruza se celo kmetom, ki jo proizvajajo, tako studi, da eden od njih pred kamero izjavi: »Mi gojimo sranje.«

Hkrati pa tradicionalne družinske kmetije navkljub obilnim državnim subvencijam s pridelovanjem koruze ne morejo več preživeti na trgu. Monopol velikih korporacij počasi zavzema vse dele koruzne produkcije: od avtorsko zaščitenih gensko modificiranih semen, do industrijske proizvodnje in skrivnostne kemične predelave samih po sebi neužitnih hibridov. Za tiste, ki doslej tega še niste vedeli, je film dober uvod v zgodbo o tem, kako v ZDA za vsakim vogalom na vas preži smrtonosna koruza.

Čeprav Kraljica koruza sodi med »subjektivistične« dokumentarce, v katerih avtorji kot glavni igralci ustvarjajo vsebino, se režiser, ki se je v zadnjem času prelevil v nadebudnega demokratskega politika, ni ujel v past aktivističnega žanra, ki ga je nek kritik nekoč opisal »toda dovolj o temi, zdaj spet malo več o meni samem«. Dokumentarec dovolj temeljito predstavi problem, zato obvezno navzoči narcisizem ustvarjalcev ne moti tako hudo kakor pri kakem Michaelu Mooru ali Billu Maherju.

Slednji je pred leti naredil dokumentarec Religilous, v katerem se je ponorčeval iz vodilnih svetovnih veroizpovedi. Če bi film, v katerem se s svojimi lastnimi izjavami že sami verski voditelji dovolj osmešijo, dobil v roke pravi režiser, bi med montažo iz sedanjega grobega materiala izrezal vse komentarje sedanjega avtorja, ki se z nepotrebnim duhovičenjem trudi tudi največjemu butcu med gledalci pojasniti, »kaj je pesnik dejansko hotel povedati«.

Prijavi sovražni govor