Dokumentirano: Kronen Zeitung − vsak dan en nov bulvarski dan

Tag für Tag ein Boulevardstück, Krone - L'Autriche entre les lignes, Day by day a boulevard play, režija Nathalie Borgers, 2002.

čet, 07.04.2016, 15:00
Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, zaradi čedalje hujših finančnih omejitev, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15. uri predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Vsa priporočila za radovedne so zbrana TUKAJ.

O menda blagodejnem vplivu medijskih psov čuvajev na delovanje družbe je bilo narejenih že ogromno dokumentarnih filmov, veliko pa jih je bilo posnetih tudi o tem, kako »sedma sila« oziroma »četrta veja oblasti« zlorablja svoj privilegiran položaj in z objavljanjem »propagande« služi zlasti interesom svojih lastnikov. Včasih se nam filmi, ki prikazujejo, kako ima na velikih trgih, kakor je ameriški, večino medijev v rokah le peščica multinacionalk, zdijo nekako »abstraktni«, njihova akademska obravnava tega, kako ta »trobila« ustvarjajo »agende«, pa spominja na še eno v nizu zdaj na spletnih prostranstvih tako priljubljenih teorij zarot.

Dokumentarec belgijske režiserke Nathalie Borgers o avstrijskem tabloidu (Neue) Kronen Zeitung, glede na število prebivalstva v državi najbolj branem dnevniku na svetu, ni tak. Avtorici je uspelo z odkritimi pogovori s takrat še živim prvim človekom časopisa in najbolj vplivnim človekom v severni sosedi Hansom Dichandom, njegovimi podrejenimi in pomembnimi avstrijskimi politiki ustvariti »domačijski« prikaz, kako skrajno populistični in nadvse popularni medij ustvarja politiko v majceni državi oziroma na majhnem monopolističnem trgu. Kakor dobro vedo naravoslovni znanstveniki, je poskuse lažje opravljati na majhnih vzorcih. Ti nemara niso vedno povsem reprezentativni, a včasih lahko majhna avstrijska »karikatura« razkrije vzorce delovanja večjih in »resnejših« sistemov.

Fenomen tabloida, ki ga v osemmiljonski državi vsak dan bere tri milijone ljudi, je nekoč dobro opisal znani avstrijski pisatelj Robert Menasse. Ne morem si zamisliti, da bi nemški kancler navsezgodaj zjutraj v tabloidu Bild preveril, kakšno je razpoloženje v državi, ali britanski premier že iz postelje segel po časopisih, kakor sta Sun in Daily Mirror, je Menasse povedal za avstrijski nacionalni radio. Ne, ona dva bereta Frankfurter Allgemeine Zeitung in Times. Po njegovih besedah je Avstrija edina država na svetu, kjer se vsak politik še pred začetkom kakršnekoli politične diskusije, še preden je sploh izoblikoval svoje ideje, najprej vpraša: kako bo o tem pisal Kronen Zeitung?

Ljudem dajemo to, kar hočejo, so besede, s katerimi avstrijski »sivi kardinal« Dichand v filmu večkrat razkrije recept o izjemnem uspehu svojega »otroka«. Množice berejo Kronen zato, ker v njem, ne da bi se tega zavedali, najdejo zgolj to, kar so vedno že sami mislili, zato »branje« tega tabloida zaustavi proces razmišljanja, še preden se je ta začel, je nekoč filozofijo prvega moža Kronen Zeitunga kritično dopolnila avstrijska pisateljica Elfriede Jelinek. Nič čudnega, da tabloid ni poročal prijazno o njej. Ko je leta 2004 dobila Nobelovo nagrado za literaturo, je bila to glavna novica v Avstriji, ki jo je uredništvo, ki je ta dan na prvi strani objavilo zgodbo o odvzemanju vozniških dovoljenj, dobro skrilo v notranjosti tabloida.

Da se vplivnemu tabloidu ne gre zameriti, v dokumentarcu razlaga tudi nekdanji podpredsednik avstrijske vlade iz vrst ljudske stranke Erhard Busek. »Bil sem vedno neodvisen od Kronena, za kar sem plačal ceno.« Tega se je v času snemanja dokumentarca zavedal tudi takratni avstrijski predsednik Thomas Klestil, ki je pogosto vabil prvega človeka tabloida v Hofburg na pecivo, da bi si izmenjala poglede na aktualne zadeve, enega od teh sestankov pa je uspelo posneti tudi režiserki. Na njih je gostitelja, v filmu pojasnjuje Dichand, večkrat bolj kot izražanje svojih stališč zanimalo, kakšno je o določeni temi mnenje povabljenega oziroma časopisa (kar je bilo seveda isto).

Dokumentarec pokaže tudi povezavo med uspehom svobodnjaške stranke in uredniško politiko tabloida ter način, kako uredništvo po Busekovih besedah »koncertira« napade na svoje politične nasprotnike. Čeprav v njem Dichand povsem odkrito razlaga svoje poglede na svet ter ustvarjanje medija (in politike), nad dokumentarcem v tabloidu nikakor niso bili navdušeni. Ko se je pojavil na televiziji Arte, je takoj sledilo maščevanje: za kar nekaj časa je iz televizijskega sporeda Kronen Zeitunga izginil program te javne francosko-nemške televizije. Avstrijci so ga pred leti lahko videli na eni od zasebnih televizij, ki je maščevanje ni doletelo, na njihovi javni televiziji pa ga doslej niso še nikoli predvajali.

Prijavi sovražni govor