Tiskane izdaje
Vpogled v neki drug svet, ki je lahko obstajal samo v Parizu v šestdesetih, je za današnje čase izredno pristen in oseben, z zaključkom, ki pusti vtis še dolgo po ogledu.
Pariz, maj 1962, pomlad se je prebudila in ljudje so zaljubljeni. Ena največjih svetovnih prestolnic je v procesu pospešenega razvoja in preobrazbe, in kamor gre Pariz, bo kmalu šel ves svet. Film Chrisa Markerja in Pierra Lhomma je razglednica s tega globalnega potovanja in eden lepših spominkov iz preteklosti.
Kaj vam pomeni denar?
Po uvodnem pozdravu, ki sestoji iz kolaža posnetkov Pariza v pomladnem vzdušju in navdahnjenega nagovora, ki filmu doda poetičen element, večina filma sestoji iz intervjujev s Parižani z vseh vetrov. Skoraj vsak pogovor se začne s temo, ki je blizu intervjuvancu, tako, denimo, prodajalec oblek opisuje vožnjo v službo, delo in družinsko življenje, kmalu pa ga avtorja z neposrednimi, a premišljeno izbranimi in nikoli vsiljivimi, kaj šele žaljivimi vprašanji pripeljeta do bolj globoke teme: ali je v življenju srečen? Mladoletna asistenta na borzi vpraša, kaj jima pomeni denar, temnopoltega imigranta in potomca alžirskih priseljencev o rasizmu, mlad par o pomenu ljubezni, mater osmih, ki je ravno dobila večje stanovanje, pa o družinskih vezeh.
Zgodovinska lekcija
V prvi tretjini filma je opazno, da se sogovorniki izogibajo pogovoru o politiki (mimogrede sicer izvemo, da je Le Pen že takrat bil priljubljen v določenih krogih), nato pa je serija organsko povezanih intervjujev prekinjena s kratko lekcijo iz nedavnih dogodkov.
V začetku šestdesetih so Francijo pretresali teroristični napadi in protesti, povezani z okupacijo Alžirije oziroma njenim bojem za neodvisnost. Najhujši je bil tako imenovani pariški pokol 17. oktobra 1961, na katerem so policisti ubili od sto do 300 protestnikov, čeprav je francoska vlada desetletja zanikala kakršne koli žrtve.
Februarja 1962 je bilo med prepovedanimi protiterorističnimi protesti, ki jih je organiziral komunistični sindikat, ubitih osem protestnikov, okrog 240 pa ranjenih. Naslednji dan so v odgovor sindikati po državi izvedli enourno stavko, potem pa so se v marcu stvari začele politično premikati, ko je predsednik de Gaulle sprejel dogovor za neodvisnost Alžirije.
Umirjeno, a še vedno napeto ozračje v državi se pozna tudi na Parižanih, ki se tako raje posvečajo zanje trenutno bolj neposredno pomembnim temam. A to seveda ne ustavi avtorjev filma pri postavljanju težkih vprašanj.
Politično delo
Polovico skoraj triurnega filma označuje premor (ki lahko v kinu služi tudi za pavzo) s čudovito pesmijo Yvesa Montanda, ki si deli naslov s tem filmom.
V drugi polovici se avtorja vse bolj osredotočata na politično občutljive teme, med drugim najdeta celo nekdanjega duhovniškega pripravnika, ki je hotel razumeti »nasprotno stran«. Tako je postal delavec in polnopravni član komunističnega sindikata, kjer je odkril, da bolj verjame v solidarnost znotraj družbenega razreda kot v Boga.
Še bolj zanimivo perspektivo na politiko in religijo ponudi temnopolti imigrant, ki je bil v otroštvu mnenja, da so vsi belci Francozi. Ob prihodu v Francijo so bili zanj eno največjih presenečenj duhovniki, ki so kozmopolitansko sprejemali njegovo drugačnost, medtem ko so misijonarji v Afriki, ki so otroke učili brati in pisati, nato v njih vzbujali občutke krivde in jih prepričevali, da bodo šli v pekel, če so se udeležili kakšnega tradicionalnega plesa ali obreda.
No, ta naprednost pa ima kljub vsemu svoje meje, kar pokaže odgovor na vprašanje, koliko belopoltih prijateljev ima. Še več je mogoče razbrati med vrsticami intervjujev, tako pri vprašanjih kot odgovorih. Zgodba o presrečni materi osmih, ki se seli v večje stanovanje, je, denimo, tudi zgodba o pogospodenju soseske, tako imenovani gentrifikaciji, ki iz dela mesta izrine revne, da se pridobi prostor za nove stavbe s premožnejšimi stanovalci. To ponavadi pride z roko v roki z napredkom, kar je takrat pomenilo elektriko, plin in celo vodovod.
Ob strani je pogovor dveh arhitektov o fantazijskih možnostih novogradenj; ob robu gradbišča blokovskega naselja sanjata o hišah, travnikih in gozdičkih, a se hkrati zavedata, da bo rezultat njunega dela pravo nasprotje tega.
12 opic
Režiser Chris Marker je pred tem filmom posnel kultni kratek znanstvenofantastični film La jetée, o popotniku skozi čas, ki je prisiljen v reševanje sedanjosti skozi potovanje v čas svojega otroštva.
Teme ujetosti v tok zgodovine in razne vzorce so se dobro obdržale tudi v bolj znani ameriški predelavi tega filma ,12 opic vidne pa so tudi v Prelepem mesecu maju. Resda gre tukaj za dokumentarec, ki išče »resnico«, a v Parizu bi lahko našel milijone drugih zgodb z drugačnimi resnicami.
Vzporednice z distopično znanstveno fantastiko oziroma opozorilo na pasti prihodnosti (v katere smo se bolj ali manj zares ujeli) je skrito v zaključku filma, ki pa ga ne bom razkril, saj si ga je treba prislužiti z ogledom filma. Po poetičnem uvodu film namreč zaplava v žurnalistična raziskovanja in psihoanalitična vrtanja, vse skupaj pa začini z zgodovinskimi podatki, celo statistiko, da lahko skozi zadnje scene prikaže svojo filozofsko usmerjenost. Tako gledalca zapeljuje in nevede vodi med različnimi žanri in pristopi (pri tem pa ne izgubi pristnosti in nikoli ne postane dolgočasen), da ga na koncu nagradi z dobro povezavo celotne zgodbe in mu za domov pusti v glavi še peščico idej, ki se jih zlepa ne bo znebil.
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, zaradi čedalje hujših finančnih omejitev, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.
Vsa priporočila za radovedne so zbrana TUKAJ.
