Tiskane izdaje
Dokumentarec z naslovom Marlene je že star. Leta 1984 ga je posnel letos umrli igralec in režiser Maximilian Schell. Gre za dokumentarno klasiko, zgodbo o eni največjih hollywoodskih zvezdnic Marlene Dietrich, ki je zaslovela s filmom Modri angel nemškega režiserja Josefa von Sternberga in je kasneje s svojim fatalnim obrazom in glasom obnorela filmski svet.
Ko so snemali dokumentarec, je bila Dietrichova stara že 81 let in je živela v svojem velikem stanovanju v Parizu. Tako kot njena igralska kolegica Greta Garbo zadnje desetletje svojega življenja, razen redkih prijateljev, ni sprejemala obiskovalcev. Režiser Billy Wilder jo je, ko je bil v Parizu, večkrat hotel obiskati, a ko se je oglasila na telefon, se je vedno pretvarjala, da je francoska sobarica, ki ne razume dobro angleško in ki ne ve, kje je gospa Dietrich.
Ko je Dietrichova nehala igrati v filmih, se je v 60. letih usmerila v koncertne turneje in postala najbolje plačana pevka na svetu. Ovita v dolg, snežno bel krzneni plašč, v svetleči zlati obleki, še vedno lepa, sama na velikanskem odru v rožnati svetlobi, je s svojim temnim glasom prepevala najbolj znane pesmi iz svojih filmov in druge popevke.
Ameriški gledališki režiser Bob Wilson je nekoč dejal, da se je na njenih koncertih naučil vse o minimalizmu; Dietrichova je vso pesem mirno stala in pela, le na koncu je elegantno zamahnila z roko. To je bilo za gledališkega genija, kakršen je Wilson, nekaj najbolj popolnega, kar je kdaj videl. In njen glas je bil globok in raskav, kot da bi v pragozdu slišali presti pumo. In med premori je vedno pila šampanjec. Veliko šampanjca. Dietrichova je nastopala, vse dokler si ni na turneji v Avstraliji zlomila noge. Bila je stara 74 let.
Ko jo je Schell prvič obiskal, da bi se dogovorila o dokumentarcu, je bila prijazna. Pogovarjala sta se kot dva stara prijatelja, povedala mu je, da ne bo dovolila, da bi jo snemal s kamero, ker da so jo v življenju že dovolj snemali, dovolila je, da posname le njen glas. Prav tako ni dovolila, da bi posnel njeno stanovanje. Schell je bil obupan, saj ni vedel, kako naj ustvari dokumentarec brez podob, a je kljub temu privolil v njene pogoje.
Na pogovore z igralko je vedno vzel tudi snemalca s kamero, za vsak slučaj, če si zvezda premisli. Vendar si ni. Na začetku je bila prijazna, potem pa ga je začela nadirati. Zdelo se ji je, da se ni dovolj dobro pripravil, da ne pozna njenih filmov, da ni prebral njene avtobiografije. Na njegova vprašanja je odgovarjala le še z da in ne. Schell je dejal, da tako ne more več delati, in je odšel. Nastal je velik škandal, obiskovali so ga odvetniki. Odločil se je, da bo vseeno nadaljeval, producentu je naročil, naj igralki prinese velik šopek rož, ki ga je zabrisala na tla. Ko se je vrnil, je bila besna: »Kaj te mamica Maria Schell nikoli ni naučila pravih manir! Kar pojdi k njej in se zjokaj! Delala sem z največjimi geniji na svetu in nikoli ni nihče sredi pogovora vstal in odšel tako kot ti!« Schell je pozneje dejal, da ga v življenju še nikoli ni nihče tako poniževal, a kot režiser je bil vesel, vedel je, da bo to dober material za dokumentarec, in zato je vanj vključil vse te napete in nesramne igralkine monologe.
Posnel je za 14 ur pogovorov, ki jih je skrajšal na tri ure. Ker ni imel njene podobe, je dokumentarec sestavil iz odlomkov iz njenih filmov in posnetkov iz njenega življenja, prav tako je po spominu, kot prazno scenografijo, v studiu zgradil repliko njenega stanovanja, po katerem se včasih sprehaja kamera. Prav zato glas Dietrichove skozi film potuje kot duh.
Schell pravi, da je to pravzaprav film o zanikanju. Marlene je namreč ustvarila mit o sebi, ni hotela, da jo gledalci vidijo postarano, ni hotela govoriti o začetkih svoje kariere niti o svoji družini, kot da je brez korenin, bitje brez zemeljske težnosti. Ko jo sprašuje, ali je kdaj obiskala hišo v Berlinu, v kateri se je rodila, igralka pravi, da ne ve, kje se je rodila, da je pozabila in da to sploh ni pomembno. Prav tako zataji, da je kdaj imela sestro, ves čas govori, da je bila edinka. »Nimam nobenih kičastih občutij, nisem sentimentalna, sem samo zelo discipliniran človek.«
Prav tako pove, da se ne boji smrti, da ne verjame, da zgoraj letajo angeli, da se je treba bati življenja, in ne smrti. Govori o režiserju Fritzu Langu, češ da je bil pošast, o Orsonu Wellesu, da je bil genij, in da se moramo, če hočemo danes izgovarjati njegovo ime, najprej prekrižati. O svoji karieri pravi, da nima kaj povedati, da je bila pač igralka in da je snemala filme. »Pika!« O feminizmu pravi, da gre le za zavidanje penisa, glede Strasbergove metode igranja pove, da je improvizacija za amaterje. O svojih številnih ljubimcih in ljubimkah ni hotela povedati nič: »Edina resnica je, da vse, kar preberete, ni resnica.«
Čisto na koncu ji Schell začne deklamirati staro nemško pesem, ki ji jo je nekoč, ko je bila majhna, pela mama. Pesem, ki govori o spominih, cvetočih kostanjih in o tem, da ljubezen premaga smrt. Dietrichova najprej pravi, da gre za kič, potem jo začne peti skupaj z njim in na koncu začne jokati.
Umrla je, ko je bila stara 91 let. Marlene je izjemen dokumentarec, eden najboljših v svojem žanru. O zvezdi, o ikoni, o ženski. O posebnem življenju.
*********
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in stilske ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.
