Tiskane izdaje
O tem, kakšne so posledice okupacije in kako danes živijo staroselska ljudstva v Avstraliji, govori dokumentarni film Naša generacija (Our generation) iz leta 2010 režiserjev Sinem Sabam in Damiena Curtisa. Govori tudi o boju ljudi za pravice in svobodo. »Ljudje so hoteli, da film nastane,« sta v pogovoru za Guardian poudarila avtorja filma po tem, ko je ta leta 2011 prejel nagrado na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma v Londonu. Novinar in režiser John Pilger, ki v svojem zadnjem dokumentarnem filmu prav tako raziskuje staroselska ljudstva v Avstraliji in kolonialno zgodovino, pa je o filmu Naša generacija zapisal: »Je resnicoljuben, zgovoren in, predvsem, zelo jasno pokaže, zakaj so prvotne prebivalce Avstralije spet ogoljufali za njihove človekove in politične pravice v državi, ki samo sebe imenuje demokracija.«
Film Naša generacija je nastal kot odgovor na tako imenovano urgentno intervencijo, ki jo je leta 2007 v staroselskih skupnostih na Severnem teritoriju, tudi s pomočjo vojske in policije, izvedla vlada Johna Howarda pod pretvezo, da gre za otroke. »Bili smo povsem demonizirani,« v filmu pravi Bob Randall iz ljudstva Pitjantjatjara. »Očitali so nam slabo vzgojo otrok, zlorabe otrok, pedofilijo in zlorabo akohola. In to so očitali samo nam, ki živimo na Severnem teritoriju in smo vsi črni. To je rasizem. Za nas to sicer ni nič novega. Vse vlade, odkar je prva stopila na to ozemlje, so bile rasistične.«
Lanski protest v Avstraliji. Foto: Reuters
Operacijo »Outreach« je avstralska vlada izvedla po tem, ko je posebna komisija, ustanovljena pri zvezni vladi na Severnem teritoriju, izdala poročilo o razmerah, v katerih živijo otroci aboriginov. V njem so raziskovalci podali 97 priporočil in v prvem med njimi avstralskim oblastem predlagali, naj se z ljudstvi začnejo pogovarjati. Toda Howardova vlada nič od predlaganega ni upoštevala, medtem pa si je poročilo o razmerah, v katerih živijo otroci, razložila kot alarmantno in takoj s prstom pokazala na aborigine. Z vojsko in policijo so vdrli v 73 skupnosti na Severnem teritoriju, v njih vzpostavili svoje institucije in upravo ter tako uničili veliko tistega, kar so ljudje dotlej vzpostavili sami. Med prenaseljenimi domovi, na kar so aborigini pred tem opozarjali že leta, so celo postavili bele opozorilne table, ki so sporočale, da sta prepovedana alkohol in pornografski materiali, pri čemer so bile navedene tudi globe.
»Nimam drugih občutkov, le bolečino. Čutim samo bolečino,« v filmu pravi Richard Gandhuwy iz ljudstva Galiwin'ku. »In ne govorim samo o sebi, sem že tako ali tako star. Toda ti občutki lahko vplivajo tudi na naslednje generacije.«
Film govori o boju staroselcev za pravice in svobodo. Foto: Reuters
Z minerali bogata zemlja, na kateri živijo številna staroselska ljudstva, je tisto, kar po besedah Djiniyinija Gondorre hočejo oblasti, da bodo tako lahko črpale, prodajale in gradile, čeprav so jim zemljišča z zakonom leta 1975 (Aboriginal Land Right Act) vsaj delno vrnili. »Zemlje ni mogoče prodati, za nas je dragocena, in je hkrati edini dom, ki ga še imamo.«
Zgolj dve leti po intervenciji je avstralska vlada napovedala nove spremembe in gradnjo novih barakarskih centrov, kamor bi preselili ljudstva Severnega teritorija. »To, da smo povezani z zemljo, je najpomembnejši del našega življenja,« je na protestu, ki so ga organizirali po tem, ko so na ministrstvu objavili načrt za aboriginska naselja, sporočila Yananymul Munungurr. »Toda oblasti tega ne priznavajo in niso sposobne razumeti.« Medtem je kamera v filmu sledila tistim, ki so plesali ob ognju. V njem so počasi izginjali listi papirja, na katerih je bil vladni načrt.
Da je sicer avstralska vlada v preteklih letih namenila milijarde dolarjev, da bi aboriginom zagotovila enakovredno šolanje, izboljšala raven pismenosti in je nasploh spodbujala izobraževanje, v diplomski nalogi iz leta 2016 z naslovom Kultura divjakov, pijancev in lenuhov: evropocentrični pogled na kulturo avstralskih staroselcev ugotavlja Magdalena Tušar. Toda hkrati poudarja, da ostaja med njimi nizka stopnja izobraženosti in visoka brezposelnost. Aborigini pa, kot piše, opozarjajo, da morajo otroci v izobraževalni sistem Avstralije vstopiti, da bi bili podružbljeni po merilih vodilne kulture, ki gospoduje na tamkajšnjem ozemlju.
