Dokumentirano: Naslikati umor
čet, 16.06.2016, 15:00
Dokumentirano: Naslikati umor
Cornwellova je prepričana, da je bil Jack Razparač v resnici slikar Sickert. Predstavi precej prepričljive dokaze, denimo platna.

Dokumentarec Zasledovanje Jacka Razparača je bil posnet leta 2002, potem ko je ameriška avtorica kriminalnih uspešnic Patricia Cornwell že napisala zanimivo in napeto knjigo Portret morilca (v slovenščini je izšla pri založbi Učila International).

Tako BBC dokumentarec kot knjiga prikazuje in dokazuje drzno idejo Cornwellove, da je bil slavni Jack Razparač v resnici impresionistični angleški slikar Walter Sickert. Pisateljica se raziskovanja umorov, ki so se leta 1888 zgodili v Londonu, natančneje v tedaj temačnem in revnem predelu imenovanem Whitechapel, lotila s pomočjo sodobne forenzike, poznavalcev umetnosti, zgodovinarjev in strokovnjakov za množične morilce.

Na svoji kuhinjski mizi Cornwellova celo razreže kose mesa, da bi si lahko gledalci lažje predstavljali, kako težko je razmesariti človeka. Kajti Jack Razparač je bil izjemno krvav morilec, očitno je, da je izjemno sovražil ženske, da je bil zelo samoljuben, pameten in predrzen.

V petih mesecih je razmesaril pet prostitutk. Njegova zadnja žrtev je bila Mary Kelly, ki je bila mlada ter lepa, in Corwellova priznava, da je v življenju že videla na tisoče umorjenih trupel, vendar še nikoli ni videla tako razmesarjenega, kot je bilo njeno, ko so ga ovekovečile tedanje policijske fotografije. Morilec je odrezal dele njenega telesa, jo razparal in ji izmaličil obraz ter po omari in nočni omarici razstavil njene notranje organe, kar govori ne samo o sovraštvu, ampak tudi o želji po tem, da šokira, aranžira svoj umor, kot slikar na platnu razstavlja mrtvo naravo. Zato si je avtorica želela pisati in opisovati predvsem o nasilju, o grozi, ki jo povzroča, ter o pozabljenih žrtvah, ki so umrle v veliki grozi.

Pisanje, ki prinaša denar

Pisateljica, ki je bila najprej novinarka črne kronike, je zaslovela s svojimi napetimi kriminalnimi romani o patologinji Kay Scarpetta in velja za eno najbolje plačanih pisateljic sodobnega časa.

Čeprav sem bila velika oboževalka njenih kriminalk, moram priznati, da so zadnje knjige o Scarpetti postale absolutno preveč nasilne. Cornwellovo lahko v dokumentarcu vidimo kot kakšnega Jamesa Bonda, ves čas se vozi s privatnimi letali in helikopterji ali pa sedi v bleščečih športnih avtomobilih. Rada ima svoj status bogate avtorice.

A vrnimo se k njenemu detektivskemu preiskovanju v oblačnem Londonu. Kot je to dobro znano, Jacka Razparača nikoli niso odkrili, čeprav so se med osumljenci znašli številni pomembni možje, od zdravnikov do vojvod.

A Cornwellova je prepričana, da je bil morilec Sickert, in nam predstavi precej prepričljive dokaze. Najprej so tu njegova platna. Cornwellova je obsedeno kupila kar 31 njegovih slik, pisma in celo pisalno mizo. Te slike so temačne in nenavadne. Mnoge nosijo celo naslov Jack Razparač, najbolj slavna je Spalnica Jacka Razparača, na kateri je naslikan mož pred velikim temačnim oknom in nekje pred njim lahko slutimo mrtvo žensko telo. Sicer pa je motiv nemočne gole ženske na postelji, ob njem pa postava oblečenega moškega, pri njem zelo pogost. Tudi ob pogledu na njegovo serijo aktov gledalcu postane jasno, da so nepremične ženske v resnici mrtve, na njih ni nič erotičnega. Marsikatera poza pa zelo spominja na dejanske pozicije teles mrtvih prostitutk. A nasprotniki teorije Cornwellove trdijo, da bi slikar lahko videl tudi fotografije s prizorišč umorov, saj so bile objavljene v časopisih.

Ohranjen je celo zapis, da se je menda slikar s Scotland Yardom dogovoril, da je lahko skiciral umorjene ženske, a za Cornwellovo je to le še en dokaz, da se morilci radi vračajo na kraje svojih zločinov. Drugi pomembni dokaz se ji zdi njegovo veliko sovraštvo do žensk in navezanost na svojega prijatelja in mentorja, ameriškega slikarja Jamesa Abbotta Whistlerja, ki se je poročil in se odtujil od Sickerta prav v času, ko so se začeli umori. Prav tako je odkrila, da je, ko je bil deček, zaradi težav z uriniranjem prestal tri izjemno boleče operacije na penisu in bil zaradi njih impotenten.

V dokumentarcu nam želi avtorica tudi dokazati, da ni bilo le pet umorov, ampak da je morilec ubil še več žensk, med drugim Sickerta povezuje s krutim umorom v Camdenu v Londonu, in še bolj presenetljivo je, da je dal slikar nekim svojim nenavadnim platnom, ki dejansko asociirajo na mrtve ženske, naslov prav Camden Town.

Gre le za teorije pisateljice z bujno domišljijo ali je v njih tudi kaj resnice? Vsekakor gre za temo, ki je ustvarila knjižno uspešnico in manj uspešen, a korekten televizijski dokumentarec.

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, zaradi čedalje hujših finančnih omejitev, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.



Dokumentirano: Naslikati umor

Foto: Illustrated Police news, c. 1888.

Prijavi sovražni govor