Dokumentirano: Nemško življenje (2016)

Brunhilde Pomsel je stara 105 let. V čisto novem črno-belem filmu Nemško življenje, ki sta ga posnela Christian Krönes in Olaf S. Müller, je njen obraz, ki je ves čas v bližnjem planu, videti kot neka nenavadna valovita pokrajina. A njene oči so žive, spomini jasni in natančni, možgani prožni, za čustva pa se zdi, kot da so nekam poniknila. Veliko racionalnosti in malo duše.

Pruska vzgoja

Brunhilde Pomsel je bila v času vzpona nacizma in druge svetovne vojne tajnica in stenografka ministra za propagando Josepha Goebbelsa in je ena zadnjih prič, ki je poznala najpomembnejše voditelje nacistične stranke. Kot pravi v filmu, danes ve, da je delal za kriminalce, a se tega takrat ni zavedala. »Bila sem samo uslužbenka.« O Goebbelsu pove, da je bil vedno brezhibno urejen in prijazen, v dragih oblekah, in ker je šepal, se je vsem vedno malo smilil. A ko ga je prvič videla na javnem nastopu, ko je množico navduševal nad totalno vojno, se ji je zdel kot podivjani pritlikavec.

Zakaj so se Nemci pustili zapeljati nacizmu? Morda zaradi vzgoje, premišljuje stara gospa. Morda zato, ker je bil svet, v katerem so živeli, zelo ozkogleden, ljudje niso bili odprte glave, svet, ki je bil dlje od njihove vasi ali mesta, jih ni zanimal in otroke so takrat vzgajali zelo strogo, saj so bili kaznovani za vsak najmanjši prekršek, za vsak upor. Med družinskimi člani največkrat ni bilo veliko ljubezni. »To je bila prava pruska vzgoja.« Nad glavami otrok in pozneje odraslih je ves čas visel občutek dolžnosti.

Nemška mladina, priznava, je bila zelo naivna in zaverovana sama vase. »Mladi so danes čisto drugačni, kot smo bili mi. Ko jih gledam po televiziji, vidim, da razmišljajo s svojo glavo, mi pa smo morali biti tako ubogljivi.« Večkrat ponovi, da je politika ni nikoli zanimala, čeprav je bila članica Hitlerjeve stranke, ker se je to takrat zelo izplačalo, hitreje si napredoval in dobil si dobro plačo.

Minimalistično posneti film, v katerem nastopa ena sama glavna akterka, prekinjajo odlomki iz propagandnih angleških, nemških in ameriških filmov. Recimo zelo učinkovito manipulativen film, ko v velikanski jedilnici nacisti brezdomcem in revežem delijo brezplačne obroke in jim, medtem ko jedo, dopovedujejo, da bodo čez eno leto že imeli delo in denar. Tu so tudi grozljivi posnetki zavezniških vojakov, ko prvič stopijo v koncentracijsko taborišče, ter nemških žensk in moških, ki so jih zavezniki poslali na ogled taborišč, kjer so jokali ob kupih mrtvih ljudi. Ukazano jim je bilo tudi, da so morali pokopati do smrti izstradana trupla.

Grehi brez krivde

Brunhilde ustvarjalce filma ves čas prepričuje, da se ne počuti krivo, da takrat nihče ni premišljeval, da bi se uprl, da ljudstvo ni vedelo za grozo koncentracijskih taborišč. Ko je nekega dne izginila njena najboljša prijateljica Eva, ki je bila Judinja, je pač mislila, da so jo poslali v delovno taborišče. »Stvari na tem svetu niso samo črne ali bele, ampak so lahko tudi sive.« Pozneje je skrivnostno izginil tudi njen sodelavec in po hodnikih so začeli šepetati, da je izginil, ker je bil homoseksualec. »Veliko napak sem naredila v svojem življenju, a vse samo zato, ker sem bila marljiva.« To so bili časi, ko se nihče ni upal upreti, pravi, čeprav je, v nasprotju z drugimi državljani, vedela za uporniško gibanje Bela vrtnica, saj je v rokah držala smrtno obsodbo mlade Sophie Scholl, ki je bila skupaj s prijatelji ena redkih, ki se je uprla Hitlerju.

Nacizem se je Brunhildi zdel kot neki povsem naraven in organski fenomen, ki ga ni bilo treba prevpraševati. Čeprav je bilo jasno, da gre pri vsem tem za manipulacijo in ustrahovanje ljudi, ki so jim počasi in spretno prali možgane.

Prav to počasno manipulacijo Nemcev opisuje ena najboljših knjig o nacizmu, ki sem jih kdaj prebrala (in prebrala sem jih res veliko), njen naslov je Defying Hitler, njen avtor je nemški novinar Sebastian Haffner (1907−1999).

Kot je o filmu zapisal režiser Christian Krönes, imamo danes občutek, da je nacizem nekje daleč, da je le grozljivi del daljne zgodovine, a v obrisih prihodnosti se že kaže, da bi se lahko nekoč spet ponovil. S filmom so ustvarjalci hoteli doseči to, da se vsak gledalec pri sebi vpraša: In kako bi se v nacistični Nemčiji obnašal jaz? »In če pošteno pomislimo, ali niso bili glavni krivci za diktatorstvo in smrt milijonov ljudi prav nemški državljani?«
»V tem filmu smo hoteli pokazati, da se lahko neka socialna klima hitro spremeni in postane dovzetna za tirane in vojno. Poglejmo samo, kako je migrantska kriza v Evropi kar čez noč naplavila desne populiste, ki vsem na očeh postajajo vedno močnejši, in to ne le v eni državi, pač pa na celotnem kontinentu.«

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Po njihovih priporočilih lahko brskate TUKAJ.