Dokumentirano: Nisem tvoj zamorec (2016)

»Jaz nisem zamorec, jaz sem človek. Če potrebujete zamorca, se morate vprašati, zakaj.«

čet, 16.03.2017, 15:44

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Na pravkar podeljenih oskarjih so bili med letošnjimi petimi nominiranimi dokumentarnimi filmi kar štirje taki, ki so obravnavali problem rasizma. Eden (Odprto morje) posredno prek begunske tematike, trije zelo konkretno s prikazom in posledicami rasizma na ameriških tleh. Poleg zmagovalne sedeminpolurne sage o O. J. Simpsonu in filma 13th, ki obravnava ameriški zaporniški sistem, se je za oskarja potegoval tudi film Nisem tvoj zamorec, ki ga je posnel  Raoul Peck, režiser haitijskega rodu, ki je pred tem, v filmu Lumumba (2000) obravnaval tematiko kolonializma.

Tokrat je v roke dobil rokopis Jamesa Baldwina, ameriškega pisatelja, poeta, borca za človekove pravice in pronicljivega družbenega kritika, ki se je namenil napisati knjigo z naslovom Remember This House, v kateri bi se posvetil svojemu prijateljevanju s tremi borci za človekove pravice, Medgarju Eversu, Malcolmu X-u in Martinu Luthru Kingu Jr., ter vplivom, ki so ga imeli nanj osebno in na ameriško zgodovino. Baldwin knjige ni dokončal, saj ga je leta 1987 na 30. strani esejističnega memoarja ustavila prezgodnja smrt.

Spoznanje drugačnosti

Prvoosebni pripovedovalec (Samuel L. Jackson kot Baldwin) nas popelje po popkulturnih (predvsem filmskih) referencah, ki so sublimno oblikovale in poglabljale družbeno zavest o medrasnih razlikah. Hkrati pa v razmišljujočega in kritičnega posameznika oblikovale tudi mladega Jamesa Baldwina. Z njegove perspektive je za afroameriškega otroka v odraščanju ključen trenutek, ko se zave svoje drugačnosti od večine. Presunljiv je filmski prizor, ko mladi črnec spozna, da je podoba družbe, ki mu jo je vsiljevala množična kultura (na primer skozi junake v kavbojskih filmih), popolnoma napačna. Do tedaj je navijal za Garyja Cooperja, ko je ta junaško pobijal Indijance, nenadoma pa doživel razodetje, da ima več skupnega z Indijanci kot z belopoltim kavbojcem. Še več, njegova resničnost, kot jo otrok lahko občuti na svoji koži, je natanko ista kot usoda Indijancev. Mlademu Afroameričanu se ta ugotovitev razkrije kot šok.

Dokumentarec skozi pripoved Jamesa Baldwina niza vrsto nazornih primerov iz popularne kulture, entertainmenta v vlogi droge za ljudstvo, ki je, kot pravi, »naš razum ošibila do te mere, da nismo zmožni videti sveta takšnega, kot je«.

Dve resničnosti

Baldwinove artikulirane in kot nož ostre misli o naravi nasprotij med belo in črno raso, se zarežejo v gnilo bistvo ameriške družbe, kjer od nekdaj paralelno sobivata dve resničnosti, ki se nikoli ne srečata. V vsakem javnem govoru Baldwin, vidno čustveno prizadet zaradi apatije in neobčutljivosti ene strani, ugotavlja, da je ljudi napadla emocionalna revščina. Posledica segregacije je dehumanizacija, popolna ignoranca in nezmožnost uvidenja težav drugega, potisnjenega daleč od oči večine.

Prepad v perspektivi se nazorno izkaže, ko se v pogovorni oddaji sreča z (belopoltim) profesorjem iz univerze Yale, ki zavrača pogovor o problematiki rasizma v smislu, »vsi ljudje podobno čustvujemo in se v življenju soočamo z enakimi težavami, to je narava človeka. Ni razloga, da bi se pri tem ozirali na raso ali o njej v tem kontekstu sploh govorili. Gotovo imam jaz z vami več skupnega kot pa z marsikaterim belcem.« Baldwin spoštovanemu profesorju zagotovi, da socialni teror, o katerem je govora, nikakor ni nekakšna paranoja njegove lastne zavesti, ampak resnična družbena stvarnost in prava družbena nevarnost. »Govorite o idealnem svetu, ki naj bi obstajal v Ameriki, a takega sveta jaz ne poznam,« mu odvrne in nadaljuje, da je družbena realnost temnopoltih drugačna, to pa posameznika druge barve zaustavlja že v samem poskusu postajanja biti človek. Njegove človečnosti prevladujoča večina ne priznava oziroma še huje, je sploh ne vidi. V odgovor vsem, ki menijo, da je barvna slepota rešitev, ki bi sama od sebe ukinila rasizem, pa Baldwin doda, »Ne moremo spremeniti vsega, s čimer se soočimo, ampak če se s tem prej ne soočimo, ne moremo ničesar spremeniti.«

Film Bladwinove besede pospremi z izdatnim arhivskim gradivom (tu se nekateri prizori iz novejše zgodovine podvajajo v filmu O. J. Simpson: Made in America), posnetki njegovih predavanj, televizijskih intervjujev in prelomnih dogodkov v boju Afroameričanov za človekove pravice.

Film, ki ga je kritik New York Timesa poimenoval spiritualni dokumentarec, ni tipična linearna biografija, ampak zgolj odkriva delček življenja preroškega misleca, ki »rasnega problema« ne vidi zgolj kot problema, ki zadeva zgolj črnsko skupnost, ampak kot problem, ki kaže na globljo psihološko iznakaženost celotne ameriške družbe. Zato beli populaciji postavi ključno vprašanje: »Jaz nisem zamorec, jaz sem človek. Če potrebujete zamorca, se morate vprašati, zakaj.«

*

Film Nisem tvoj zamorec se je uvrstil v tekmovalni program Festivala dokumentarnega filma, ki od 15. do 22. marca poteka v Cankarjevem domu. Na sporedu bo jutri ob 21.15 v Kosovelovi dvorani in v isti dvorani ponovno v ponedeljek 20. marca ob 19.15.

Prijavi sovražni govor