Dokumentirano: Nothing Left Unsaid (2016)

Dokumentarec Nothing Left Unsaid (2016), ki je nastal v produkciji HBO, je pripoved o življenju Glorie Vanderbilt, ki je dedinja nekoč ene najbogatejših ameriških družin in mati znanega novinarja Andersona Cooperja. Film je sicer režirala Liz Garbus, a glavni dramaturg dogajanja je prav Cooper, ki mamo sprašuje o njenem življenju in tragedijah, ki so se ji pripetile. Elegantna gospa je stara 92 in še vedno pozira za Vogue. Sina vodi po svojem ateljeju in gledalec lahko vidi njena nenavadna platna, ki očitno govorijo o žalostnih stvareh, ki so se ji zgodile v življenju, pa tudi o njenem optimizmu in veselju do življenja.

Stara je bila eno leto, ko ji je umrl bogati oče, mlado mamo (ko se je poročila z veliko starejšim Vanderbiltom, ji je bilo komaj 19 let) pa so zanimale le zabave, zato jo je vzgajala nemška varuška. Preselili sta se v Pariz, a ko je mama želela odpustiti varuško, se je mala hči uprla ter poiskala zavetje pri bogatih tetah iz Amerike. Ko jo je mama hotela dobiti nazaj, se je začel sodni proces stoletja, vsi časopisi so pisali o tem, to je bila limonada s številnimi nadaljevanji. Glorijino mater je bogata družina obtožila pijančevanja in lezbištva, ena od tet je desetletnico celo prisilila, da je napisala obtožujoče pismo proti materi, ki so ga prebrali na sodišču in česar si Gloria nikoli ni oprostila. Hodila je v drage privatne šole, a najbolj jo je zanimal Hollywood. Zrasla je v posebno eksotično lepotico in med njenimi ljubimci so med drugim bili tudi Frank Sinatra, Howard Hughes, Errol Flynn, Orson Welles, Gene Kelly in Marlon Brando.

Ko so jo pred kratkim v reviji People vprašali, o kateri stvari bi lahko ure in ure govorila, je takoj rekla: »O seksu.« Vedno je verjela v ljubezen, bila je kar štirikrat poročena. Srečna je bila le v zadnjem zakonu, s Cooperjevim očetom, ki pa je umrl, ko je bilo novinarju komaj deset let.

O svojem ljubezenskem življenju je napisala žgečkljivo avtobiografijo in ni izpustila niti sadomazohističnih praks. »Moja mama nikoli ni nehala verjeti v ljubezen, še zdaj, ko je stara dvaindevetdeset let, verjame, da jo ljubezen njenega življenja čaka za naslednjim vogalom. Je ranljiva in nežna, a tudi izjemno močna,« pravi Cooper. Gloria rada reče, da ženske, ki so odraščale brez očeta, verjamejo, da je vse mogoče, a tudi, da nič ni varno.

Tragedija

Ko je bilo Cooperjevemu bratu 23 let, je padel v depresijo. Nekega popoldneva, ko je bil pri materi na obisku, je odhitel na balkon in se pred njenimi očmi vrgel iz trinajstega nadstropja. Gloria je končala v psihiatrični bolnišnici, kjer je ostala skoraj leto dni, Cooper, ki je bil takrat star enaindvajset let, pa je postal vojni dopisnik in je obiskoval najbolj nevarna vojna območja. »Zanimalo me je, kako preživeti. Ko zdaj razmišljam, sem najbrž na ta nevarna mesta odšel, da bi videl, kako ljudje preživijo v nemogočih pogojih. Vedno se sprašujem, zakaj se zgodi, da od dveh bratov, ki se imata tako rada, živita v isti družini in odraščata pod enakimi pogoji, eden umre in drugi preživi.«

To je torej film o preživetju. In o neizmerni želji neke ženske po življenju in lepoti. Gloria še vedno vsak dan slika.