Tiskane izdaje
Glasbeni tehniki v newyorškem studiu založbe Columbia so se nejeverno spogledovali. Na prenizkem stolu je za koncertnim klavirjem sedel nenavaden mladenič. Sključil se je nad tipke, ukrotil nemirne lase in začel igrati zahtevne Goldbergove variacije, ki jih je pred več kot 200 leti napisal Johann Sebastian Bach.
Z njegovim nastopom je bilo vse narobe. Bacha ni izvajal, kot bi se spodobilo za klasičnega pianista, ampak ga je igral čisto drugače − strastno, nepopolno in mrmrajoče. Snemalci niso mogli verjeti ušesom. Razmišljali so samo, ali bo pianistovo mrmranje mogoče kako izbrisati s posnetka, saj so vedeli, da spremljajo genialen nastop.
Bilo je leta 1955. Posnetek tridesetih variacij je postal ena najbolje prodajanih klasičnih plošč tistega časa in je kanadskega virtuoza Glenna Goulda umestila med največje glasbene zvezdnike. Gould je postal tako vpliven, da se mu je uklonil celo veliki dirigent in glasbeni mojster Leonard Bernstein. »V mojem orkestru je bilo vedno jasno, kdo je glavni − dirigent ali solist. Tokrat sem prvič popustil solistu, čeprav se z njegovim videnjem Brahmsa absolutno ne strinjam,« je občinstvu povedal pred koncertom. Obveljala je pianistova.
Zadnji puritanec
Kljub neverjetni priljubljenosti je bila Gouldova koncertna kariera zelo kratka. Ko je zadnjič nastopil pred občinstvom, je bil star samo 31 let. Sovražil je turneje, potovanja, hotelske sobe in pozornost medijev. Precej bližji mu je bil snemalni studio, a se je tudi tam počutil utesnjenega. Po lastnih načrtih si je postavil domači studio v Kanadi, snemal je samo s tehniki, ki so poznali njegova visoka merila. Večkrat se je označil za »zadnjega puritanca«, saj je verjel v popolno predanost mojstrstvu in sledenju umetniški viziji.
Zelo blizu sta si bila s pevko Petulo Clark, a je bilo njegovo zasebno življenje izjemno malo znano. Bil je samotar, zato sta režiserja dokumentarnega filma Genius Within: The Inner Life of Glenn Gould Michèle Hozer in Peter Raymont težko našla sogovornike, ki so ga zares dobro poznali. Kljub temu sta s filmom iz leta 2009 prikazala nekatere skrite plasti skrivnostnega umetnika, ki si je drznil v Bacha − sopomenko za popolno glasbeno racionalnost − vnesti tudi čustva.
Gould je bil tehnološki vizionar. Snemal je radijske oddaje, ki so zelo spominjale na današnje podkaste. Ni verjel v dokončnost glasbenega posnetka, ampak je trdil, da bodo poslušalci nekoč sami urejali, mešali in spreminjali nastope izvajalcev. Eksperimentiral pa je tudi z drugačno tehnologijo. Bil je hud hipohonder, zato je ves čas obiskoval zdravnike in jemal vsa mogoča zdravila − tudi tista, pri katerih so bili morebitni stranski učinki zelo slabo raziskani. Strah pred bolnišnicami je bil tako močan, da pred smrtjo ni mogel obiskati bolne matere. Njegovo duševno in telesno zdravje je bilo vse bolj krhko.
Na enem izmed zadnjih posnetkov je leta 1981 še enkrat odigral Goldbergove variacije, s katerimi je skoraj trideset let prej. Njegov stari koncertni stol je bil še vedno prenizek in mu je omogočal nenavaden položaj rok, ki ga je zagovarjal njegov klavirski učitelj in mentor Alberto Guerrero. Tehniki studia CBS so skladbe velikega glasbenega matematika prvič posneli v digitalni tehniki. Goludova izvedba je bila drugič precej daljša in njegovo mrmranje še glasnejše. A se je poslušalcev tudi drugič dotaknila enaka umetniška moč tihega glasbenega genija.
