Dokumentirano: Oko mora potovati

Inspirativen dokumentarec o Diani Vreeland je zgodba o izjemnem življenju in delu posebne ženske, ki ni nikoli šla iz mode.

čet, 01.01.2015, 15:00

Ko si predstavljam idealnega urednika, imam v mislih Alana Rusbridgerja iz Guardiana in znamenito, že pokojno Diane Vreeland, ki je pred mnogimi desetletji urejala Harper's Bazaar in Vogue. V bistvu ne bi mogla biti bolj različna drug od drugega, oba pa sta zaljubljena v svoj poklic, pogumna, brezkompromisna idealista, moderna človeka. Bralci ne vedo kaj si želijo, je nekoč dejala Vreelandova, zato jim je treba ponuditi nekaj, za kar bodo rekli: »Natančno to smo si želeli.«

Škoda, da Rusbridger in Vreelandova nista nalezljivi virus, ki bi se prenašal naokoli.

Inspirativen dokumentarec o Diani Vreeland The Eye Has to Travel (Oko mora potovati) iz leta 2011, v režiji Lise Immordino Vreeland in Benta-Jorgena Perlmutta, je zgodba o izjemnem življenju in delu posebne ženske, ki ni nikoli šla iz mode. Njene kičaste baročne sobe, orlovski nos, obvezna cigareta, veliko zlatega Chanelovega nakita, navduševanje nad vsem novim ...

Kaj moraš narediti, da postaneš zaljubljen v modo, se Vreelandova vpraša na začetku filma. »Moraš se roditi v Parizu, vse ostalo se že nekako uredi.« Njena mama je bila ameriška lepotica, oče angleški poslovnež in v Parizu in Londonu sta prijateljevala z najbolj slavnimi in zanimivimi ljudmi tiste dobe. Diano, ki ji je mama vedno govorila, da je res škoda, da je tako neizmerno grda, je vedno zanimal le ples. Vedela je, da če želi uspeti, bo morala biti posebna in drugačna od drugih lepih deklet.

In res, ko se je v dvajsetih letih preselila v New York je postala najpopularnejše dekle in vanjo se je zaljubil Reed Vreeland, najbolj zaželeni in elegantni samski moški v mestu, s katerim se je poročila in imela dva sinova. Ob njem se je počutila lepo ne glede na to, kaj je govorila mama.

Pozneje so živeli v Parizu, kjer je prijateljevala s Coco Chanel. Odprla je prodajalno z ženskim spodnjim perilom, kjer je med drugim kupovala tudi Wallis Simpson in ni čudno, da je Diana trdila, da je prav njeno svileno perilo zamajalo angleški prestol.

Kmalu so jo povabili, da bi za revijo Harper's Bazaar pisala o modi. »Ne vem veliko modi,« je rekla: »Pred kosilom se sploh ne oblečem.« Ko se je preselila na Vogue, so se modne revije za vedno spremenile. Moda napoveduje dogodke, je verjela Vreelandova; ko vidimo ljudi, kako so oblečeni, lahko napovemo revolucijo. Modni časopisi so takrat nagovarjali gospodinje, kako naj bodo uslužne možu, kako naj okrasijo mizo, spečejo pito. »Koga brigajo pite!« je vzkliknila Diana, zanimalo jo je, kako biti Kleopatra v mini krilu. Z najboljšimi fotografi je na straneh revije uresničila najbolj drzne ideje iz svoje domišljije.

Kmalu po drugi svetovni vojni je popularizirala škandalozni bikini, bila je prva, ki je manekenke oblekla v kavbojke. Trdila je, da je jeans najlepši svetovni izum, takoj za gondolo.

Bila je zahtevna urednica, od drugih je pričakovala, da delajo vsaj toliko kot ona, kar je bilo težko. Začela je romantizirati modo, ples, fotografijo, gledališče, glasbo. Objavljala je reportaže o slikarjih, kot sta to bila Georgia O'Keeffe in Jackson Pollock, zanjo so pisali pisatelji, kot sta Truman Capote in Ernest Hemingway. Vogue je postala modna in intelektualna revija hkrati.

Bila je modna svetovalka Jacqueline Kennedy. Odkrila je Lauren Bacall in Audrey Hepburn. Beatle in Rolling Stonese je prikazovala kot modne ikone in rokenrol je z njeno pomočjo postal kult lepote in erotike. Prva je manekenke spremenila v zvezde in zvezdnike v manekene. Na njenih naslovnicah so nastopale Anjelica Huston, Cher, Sofia Loren. Bila je drzna in ves čas je na mizo metala ideje: Zakaj smo imeli v prejšnji številki tako malo biserov? Zakaj nimamo več pegastih žensk? Kaj pa ženske, ki škilijo?

Všeč so ji bile nepravilnosti na ženskih obrazih, fotografom je vedno naročila, da jih morajo še poudariti. Oboževala je nos Barbre Streisand, špranjico med zobmi Lauren Hutton. »Če so ženske prevelike, morajo nositi še višje pete.« Na večih straneh je objavila fotografije golega Rudolfa Nurejeva. Ker je imela rada ples, je imela odličen ritem za vrstni red zgodb v reviji. Ni bilo naključij, vse je bila natančna dramaturgija. Nihče ne bere časopisa ali revije od začetka do konca, oko mora potovati, je trdila.

Oboževala je Japonsko estetiko, rekla je, da bi morali biti v vsaki ženski malo gejše. Imela je vizijo! Bila je pred časom. Vsak dober urednik bi moral biti pred časom.

»Dobro življenje je tisto, za katerega veš, da ga hočeš in ga sam tudi uresničiš.«

Ko so jo zaradi razsipnosti odpustili iz Voguea, se je zaposlila v Metropolitanskem muzeju, kjer je pripravila kar nekaj razstav o modi. Ob otvoritvah se je ta tiha kulturna hiša spremenila v nočni klub, saj je privabila najbolj slavne, bogate in pomembne ljudi iz vsega sveta. Verjela je, da se morajo obiskovalci muzejev zabavati, ne pa dolgočasiti. Konservativni direktorji muzeja so noreli, saj je zaradi glasnih zabav, ki jih je organizirala Vreelandova, pokal razstavljeni nenadomestljivi porcelan v zgornjih nadstropjih.

Nikoli ni nehala delati in imeti ideje. Umrla je stara 85 let.

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in stilske ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.

Prijavi sovražni govor