Dokumentirano: Otroške oči
čet, 11.09.2014, 15:00
Dokumentirano: Otroške oči
Za otroke, ki gledajo film, ni razlike med realnostjo in fikcijo, prav zato je Cousinsov dokumentarec tako zelo poseben.

Podobe iz nekaterih filmov, ki smo jih gledali še kot otroci, za vedno nosimo s seboj. Že od malega sem se spominjala dolgega kadra skrivnostnih drevesnih krošenj, v katere se je ujel šumeči veter, in šele veliko kasneje sem spoznala, da je to podoba iz filma Povečava Michelangela Antonionija.

Podobno je s filmi, v katerih nastopajo otroci, včasih so kot Proustove magdalenice, vrnejo nas v barve in občutja otroštva. Otroci in film ‒ čudno magična povezava.

Filmski kritik in režiser Mark Cousins je o tej temi posnel dokumentarni film A Story of Children and Film (Zgodba o otrocih in filmu). Sestavil ga je iz tisočih filmskih odlomkov, v katerih nastopajo otroci. Za avtorske pravice prikazanih odlomkov so morali ustvarjalci tega dokumentarca po vsej verjetnosti plačati celo premoženje.

Cousins je velik filmofil, prava filmska enciklopedija. Pred leti je že posnel 15-urni dokumentarec o filmski zgodovini. Pravi, da ustvarja nov žanr: filmski esej. Filmske odlomke zmontira v posebno zgodbo in jih podloži s svojimi komentarji, ki zaradi izrazitega irskega naglasa zvenijo, kot da bi ves čas pripovedoval pesem. Cousins je v teh vizualnih esejih popoln učitelj filmske umetnosti, gledalca ves čas opozarja na to, kar morda spregledamo. »Poglejte, kako se morje v daljavi staplja s horizontom.«, »Vidite, kako drevesi v bližnjem planu sestavljata okvir, v katerega se je ujela njegova podoba.« Ali pa: »Poglejte, kako čudno deklica drži svojo roko.« Človek ima občutek, kot da bi se z Davidom Attenboroughom sprehajal po gozdu: »Poslušaj oglašanje sove.«, »Bodi pozoren, kako počasi se odpira ta cvet.«, »Poglej, tam spi zajec.«

Zdi se mu, da otroci v filmsko sceno vedno prinesejo samega sebe, svojo lastno perspektivo na svet. Otroci so v svojih čustvih veliko hitrejši od odraslih in v filmih so zelo podobni temu, kar so v življenju, zato ustvarjajo nepričakovano realnost. S seboj nosijo posebno nedolžnost, s katero se lahko potem v filmski narativnosti zgodi marsikaj. Nekaj je na teh majhnih obrazih, kar že samo po sebi seva zgodbo. So otroci na filmu bolj liki, ki jih igrajo, ali so bolj oni sami?

V dokumentarec je režiser vključil vse najlepše filmske podobe: od dolgega začetnega kadra z rdečelaso deklico, ki hodi po zeleni pokrajini, iz filma Angel za mojo mizo Jane Campion do dečka v ruski dači, ki gleda svojo mamico, ki sedi na ograji in strmi v daljavo, iz Zrcala Andreja Tarkovskega. Zbral je odlomke filmov iz Albanije, Švedske, Irana, Kitajske, Vietnama, Francije, Latvije, Češke, Rusije ... Od Ozuja do Spielberga, od klasike do filmov, za katere še nikoli nismo slišali. Še posebej so mu všeč iranski filmi, v katerih so otroci lahko tudi zlobni ali pa doživijo zelo žalostne stvari. Iranski režiserji niso prav nič sentimentalni do otrok, tako kot na primer hollywoodski. Všeč mi je, kako celo poglavje filma nameni otroku in balonu; med njima je res neka čudna povezava, pa ne gre le za lep vizualen moment. Otroci znajo oživeti balon, ki postane njihov najboljši prijatelj ali je kot kakšna nežna zvesta žival, za katerega imamo, kadar poči, dejansko občutek, kot da je šlo za smrt. Spomnimo se le na filmsko klasiko Rdeči balon (1956), ki smo ga v mojem otroštvu s šolo ves čas hodili gledat v kino.

Veliko odkritje je zame litvanski film Starejši za deset minut, katerega odlomek Cousins predstavi v dokumentarcu. V tej desetminutni črno-beli umetnini iz leta 1978 režiser Herz Frank v bližnjem planu snema otroke, ki gledajo neki film, in na njihovih obrazih se odkriva cela zgodba, vidimo njihov strah, grozo, solze, olajšanje, smeh ...

Za otroke, ki gledajo film, ni razlike med realnostjo in fikcijo, prav zato je Cousinsov dokumentarec tako zelo poseben.

******

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in stilske ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.

 



Dokumentirano: Otroške oči

Fotografija je simbolična. Foto: Ilya Naymushin/Reuters

Povezane novice

Dokumentirano: Tim's Vermeer (2013)
4. september ob 15:00
Pripoved o obsedenosti teksaškega izumitelja s starim slikarjem in njegovimi skrivnostmi je navdihujoča oda »gikovstvu«.
Prijavi sovražni govor