Tiskane izdaje
gástarbájter -ja m, člov. (ȃ-ȃ) pog. delavec na začasnem delu v tujini, ki navadno opravlja fizična, slabše plačana dela: slovenski gastarbajterji; Gastarbajterji z Vzhoda zaslužijo približno polovico denarja, ki bi ga delodajalec moral izplačati redno zaposlenemu delavcu E ← nem. Gastarbeiter iz Gast 'gost' + Arbeiter 'delavec'
***
Pred kamero je stal mlajši moški suhe postave in sledil navodilom zdravnika. Pokrival si je zdaj eno oko, zdaj drugo in pri tem izgovarjal črke, ki jih je videl pred seboj. Po navodilu je nato odprl usta, da so mu pregledali zobe. Nato še sklepe in mu trkali po prsih. V nemščini, kar se je sproti prevajalo v srbohrvaščino, mu je zdravnik veleval, naj pokaže dlani, jih obrne, naj počepne in spet vstane ...
To so uvodni prizori kratkometražnega dokumentarnega filma Posebni vlaki (Specijalni vlakovi) iz leta 1972 režiserja in scenarista Krsta Papića (1943−2013), enega najbolj prepoznavnih imen jugoslovanskega in hrvaškega filma. S kamero je spremljal jugoslovanske delavce – ali, kot so jih takrat uradno imenovali, »delavci na začasnem delu v tujini«, sicer pa gastarbajterji –, na poti v Zvezno republiko Nemčijo, na enem od tako imenovanih posebnih vlakov.
Neimenovani predstavnik nemške zdravniške delegacije, ki je imela stalni sedež v Beogradu, je med zdravniškimi pregledi, ki so jih opravljali tudi v Zagrebu in jih je spremljala Krstićeva kamera, pojasnjeval, da je bilo takrat največ tuje delovne sile prav iz Jugoslavije. »Z jugoslovanskimi delavci so v Zvezni republiki Nemčiji zelo zadovoljni. So zelo kakovostni delavci, ki se hitro prilagodijo.«
Kot je ujela kamera, so delavce po opravljenih pregledih in pred odhodom na vlak pozdravili tudi predstavniki hrvaškega zavoda za zaposlovanje, hrvaške zveze sindikatov in zagrebške banke. Iz zavoda so jih pri tem tudi opomnili, da potujejo v tujino »kot predstavniki naše države«.
Odkar je delavec postal delavec ...
Medtem ko so jugoslovanski državljani, napoteni v Nemčijo, sedeli v kupejih posebnega vlaka, se je Krstićeva kamera ustavljala zdaj pri enem, zdaj pri drugem. Nekateri so jokali, drugi molčali, spet tretji so se jezili. »Tako je, kot bi bil vržen iz družbe,« je pravil eden od njih. »Kot češ, pojdi ven, prebijaj se, kot veš in znaš. Če bo še naprej tako, bomo šli pa delat v Kanado ali Avstralijo. Moraš se nekako prebiti. Treba je nekako preživeti.« Nekdo drug je, medtem ko je kazal svoje roke, pravil: »Nimam od česa živeti. Ali je treba na silo? Tega ne vem. Našega človeka je treba paziti v Jugoslaviji.« Nekdo tretji pa je nadaljeval: »Pravice ni, ker smo delavci. Odkar je delavec postal delavec, bo delavec. Dokler bo živel, se bo vlekel in iskal svojo pravico. Nikoli je ne bo našel.«
S trenutne razstave Jugo, moja Jugo: gastarbajterske zgodbe jugoslovanskih delavcev v Muzeju zgodovine Jugoslavije v Beogradu. Foto: Mo. Z.
Edini, ki je sedel v svojem kupeju in je bil tudi edini, čigar ime in priimek je zabeležila filmska kamera, je bil uradnik z zagrebškega zavoda za zaposlovanje, ki je skrbel za organizacijo prevozov in njihov obračun. To, kot je dejal, je pomenil »velik napredek«. V letih 1969 in 1970, je pojasnjeval, so delavci iz Jugoslavije potovali sami ali pa so poti v tujino organizirale posamezne tovarne. »Vladala je anarhija. Nihče ni vedel, ne kod ne kam naj gre in ni se vedelo, koliko jih odhaja. Zdaj, ko prevoze organizira zavod za zaposlovanje, ni več nereda. Ljudje imajo občutek varnosti, občutek, da zanje nekdo skrbi,« je v filmu razlagal uradnik, medtem ko se je kamera pomenljivo pomikala od njegove prižgane cigare, temnih očal, ki so ves čas zakrivale oči, do nakita na njegovih rokah.
Posebna obravnava
V članku o jugoslovanskih gastarbajterjih z naslovom Gosti, ki so ostali na večerji, objavljenem leta 1987, Steven Mihajlović ugotavlja, da so jugoslovanski delavci predstavljali »drugi največji kontingent tujih delavcev v Evropi«. Po statističnem popisu, opravljenem devet let po izidu Krstićevega filma Posebni vlaki, ki ga je v knjigi Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslaviji zabeležil Gal Kirn, je bilo milijon Jugoslovanov na začasnem delu v tujini. Podatki za SFRJ sicer kažejo, da je bilo od 22 milijonov ljudi okoli 13 milijonov aktivne populacije, od tega jih je imelo zgolj sedem milijonov redno zaposlitev v družbenem sektorju. Še milijon je bilo uradno registriranih kot brezposelnih, medtem ko so bili preostali v privatnem sektorju oziroma v fleksibilnih, sezonskih in drugih tipih zaposlitve.
Čeprav jugoslovanska socialistična oblast, kot ugotavlja Kirn, še dolgo ni priznavala problema nezaposlenosti, se je lotila njenega reševanja, »in sicer s stališča svetovnega kapitalističnega sistema«. Jugoslovansko vodstvo je, kot pravi Kirn, ta socialni problem poskušalo »eksternalizirati«, in ker je v evropskem središču primanjkovalo (poceni) delovne sile, so sklenili vrsto mednarodnih pogodb z vladami Nemčije, Avstrije pa tudi Danske in Švedske. Tako se je rezervna armada delovne sile integrirala v tržišča evropskega kapitala, kar po Kirnovem lahko imenujemo začetek procesa »evropskih integracij«. Jugoslavija, pa tudi Italija, Grčija, Španija, Portugalska in Turčija, so zagotavljale nenehen dotok migrantske delovne sile v času, ko je cvetel industrijski razvoj na Zahodu, kar pa se je začelo upočasnjevati v drugi polovici sedemdesetih let.
Aleksandra Ilić v diplomski nalogi iz leta 2010 z naslovom Socialno in ekonomsko življenje migrantov iz nekdanje SFRJ v Berlinu med drugim citira Marino Lukšič-Kacin, eno izmed izvedenk za vprašanje jugoslovanske emigracije v ZRN, ko opisuje zaposlovalni postopek: Nemški zvezni zavod za posredovanje dela je poslal ponudbo za zaposlitev jugoslovanskemu zveznemu uradu za zaposlovanje v Beogradu, ta pa je o tem obvestil občinske zavode, ki so objavili razpis in nato pripravili seznam izbranih delavcev. Končni izbor delavcev so opravili »skupni jugoslovanski in nemški selektorji«. Izbrani kandidati so nato imeli zdravniški pregled in pred odhodom dobili posebne izkaznice, ki so nadomeščale vstopne vizume in delovna dovoljenja. Izkaznice so veljale za čas veljavnosti delovne pogodbe.
Leta 1973, ko je Zahodna Nemčija (ZRN) zdrsnila v ekonomsko krizo, je država z odlokom prepovedala zaposlovanje delavcev brez nemškega državljanstva. Kot ugotavlja Ilićeva, se število napotenih delavcev kljub temu ni zmanjšalo. Kirn piše, da »začasni delavci večinoma niso zgolj ostali na obisku, medtem ko je njihov status dolgo ostal prekaren«.
S trenutne razstave Jugo, moja Jugo: gastarbajterske zgodbe jugoslovanskih delavcev v Muzeju zgodovine Jugoslavije v Beogradu. Foto: Mo. Z.
Nemške oblasti so jim nato začele ponujati denar, da bi odšli. Steven Mihajlović zapiše, da so gostujoči delavci tako postali »priročni grešni kozli« za brezposelne nemške državljane, ki so pritiskali na oblast, naj jih pošlje domov. Ilićeva v diplomski nalogi ugotavlja, do so zahodnonemške oblasti ponujale delavcu 10.500 mark in še 1500 za vsakega otroka, toda samo v primeru, da se vrne najpozneje do septembra 1984. Toda jugoslovansko vodstvo in različne organizacije so opozarjale, da je »povprečni Jugoslovan, ki je v Nemčiji delal dvanajst let, v pokojninsko blagajno vplačal štirikrat več denarja«.
Gal Kirn ugotavlja, da so bili začasni delavci »deležni posebne obravnave«. Ta se je začela s temeljiti zdravniškimi pregledi v domačih državah in se nadaljevala v izredno poostrenem nadzoru nad družbenim življenjem in v sorazmerno nizkih mezdah za pregovorno nepriljubljene poklice. Poleg slabe ekonomske varnosti, kot Kirn citira Darka Suvina, pa so gastarbajterji morali živeti »v slabih stanovanjskih razmerah, a z mesečno plačo okoli 750 nemških mark v primerjavi z 210 markami doma«. Odhajali pa niso le nizkokvalificirani delavci, temveč tudi bolj izobraženi in tehnični kadri, ki so, kot zapiše Kirn, tako zaradi štipendij in boljših materialnih razmer za delo ostali na tujem. »Poceni delovna sila z obrobja je delovala tudi kot notranji pritisk na delavstvo v zahodnih državah, kar pelje v konkurenco med delavci in v oteženo delavsko organiziranje.«
Ko se je posebni vlak, ki ga je s kamero iz Zagreba spremljal Krsto Papić, ustavil na končni postaji v Münchnu, so delavce napotili v bližnje skladišče, kjer so bile tri sobe, in jih posedli. Iz zvočnika je bilo slišati navodila: »Od zdaj naprej vas ne bomo več klicali po imenih, temveč po številkah vaših delovnih pogodb, ki so na zgornjem desnem robu prve strani. Ponavljamo, ne bomo vas več klicali po imenih ...«
S trenutne razstave Jugo, moja Jugo: gastarbajterske zgodbe jugoslovanskih delavcev v Muzeju zgodovine Jugoslavije v Beogradu. Foto: Mo. Z.
