Dokumentirano: Pravi človek za kapitalizem

O čustveno razvneti umetnosti Damirja Avdića.

Ljubomir Bratić
čet, 13.07.2017, 15:00

Čustva so odziv na nekaj, kar je za nas zunanje, na nekaj, kar vpliva na naše telo. V nas ustvarjajo predstave in zahtevajo nadaljnje odzive. Lahko jih delimo na aktivna, tista, ki jih posameznik pogojuje z lastnimi dejanji, in pasivna, kakršna doživljamo, ko se nam nekaj dogaja.

Ta Spinozova definicija je moja prva asociacija, medtem ko gledam dokumentarni film Dušana Moravca »Pravi človek za kapitalizem«, film o Damirju Avdiću, ki je v Sloveniji znan pod vzdevkom »Bosanski psiho«. Od prvega prizora, ko kamera od zadaj spremlja človeka v rdečih hlačah in jakni s kapuco, do zadnjega, kot ta človek − zdaj že v črno-beli tehniki − simbolično zapušča oder, kitara pa še kar naprej igra. Kot da se glasba, ki je bila osrednji del filma, noče in ne more ustaviti. In kot da nam daje s tem vedeti, da je ona tista, ki se pretaka skozi glasbenika, da je on zgolj njen medij in da je ona − in ne on − glavna tema filma.

Govorimo o filmu, ki se začne kot dokumentarni in konča kot glasbeni film, v katerem je kitara prav takšna junakinja kot tisti, ki nanjo igra, in v katerem teža glasbe občasno prevlada nad govorom. Pravzaprav je tudi sam film izdelan kot koncert: začne se s prihodom na oder in konča z odhodom z odra. Med tema dvema prizoroma se vrstijo trenutki pogovorov s tistimi, ki imajo kaj povedati o Damirju Avdiću, junaku filma: s kolegi, pisatelji, glasbeniki, producenti. In vedno znova se pojavljajo naslovi pesmi, napisani z velikimi rdečimi črkami: »KARAM TE«, »BRATE«, »REVOLUCIJA JE PROŠLA«, »LUCIFER«, »KUDA SESTRO«, KOMUNISTI VS. NJU BOSNISE KULTURAL REVOLUTION«, »GRANA U VATRI«, »ANARHISTA«, »DVADESET«.

Vsaka pesem ima v sebi več sporočil, vsako sporočilo več pomenov, vsak pomen več vtisov ... in tako v nedogled v čustva, ki imajo, zapakirana v to grobo poetično in glasbeno preprostost, samo eno lastnost: da delujejo! Da nas vznemirijo, da v nas ustvarijo predstave, da morda začnemo tudi mi delovati, da se premaknemo, da zamahnemo, da se zazibljemo, da morda skupaj z njim nekaj zapojemo in da se na koncu koncev začudimo, v kakšnem svetu in zakaj živimo prav tukaj in zdaj.

Kdo je Damir Avdić? Pesnik, glasbenik, izvajalec, kantavtor, igralec ali šaman, čarovnik besed na odru, ki je bil od nekdaj prizorišče katarze, kraj, kjer se žalost spreminja v doživetje. Pri Avdiću je to kraj, od koder želijo gledalci, ki vse to doživijo prvič, nagonsko pobegniti, da bi se nato ozrli nazaj z varne razdalje.


Damir Avdić. Foto: Jože Suhadolnik

Od kod prihaja Avdić? Miljenko Jergović v filmu omenja glasbo v Jugoslaviji z začetka osemdesetih let. In res − in čeprav Štuliću že na začetku filma opsuje mater − Avdićevi verzi pogosto izražajo Štulićeva čustva, seveda, z veliko več psovkami in z veliko več povojnega nasilja in izgubljenosti, pa vendar ...

Zato tudi ni nič čudnega, da je Avdićev prvi CD izdala revija Fantom slobode iz Zagreba. Pri tem stavku v filmu mi padejo na pamet Avdićevi verzi: »Dolazim ti kao fantom slobode, pokaži što znaš, dolazim ti kao fantom slobode, da te vodim ravno do dna.« (Prihajam k tebi kot fantom svobode, pokaži, kaj znaš, prihajam k tebi kot fantom svobode, da te popeljem vse do dna.) Je to naključje? Je, kot vsa naključja, del zgodbe, ki mora nekje imeti svoj začetek in v katero so se medtem vpletle celotne generacije ...

Pri Avdiću je to slišati takole: »Speri krv sa ruku i kad tvoja je, nek crveno teče in cveće izrašče, speri krv sa ruku, oslobodi je, nek sa vodom lije« (Speri kri z rok in če je tvoja, naj rdeče teče in iz nje zraste cvetje, speri kri z rok, osvobodi jo, naj lije skupaj z vodo) ali pa »Revolucija je prošla, ostale su barikade, da se slikamo, da se lažemo« (Revolucija je minila, ostale so barikade, da se slikamo, da si lažemo).

Njegove teme so: vojna, nasilje, povojni obup, nehvaležnost, razočaranje nad revolucijo, Muharem, ki je zgradil pošto, postjunaška ljubezen, kri, antikapitalizem, razočaranost mladih ... Njegova pot je tista, ki se dogaja po veliki tragediji vojne v Bosni, po trenutku, ki se njega, kot je to povedal v filmu, ni kdove kako dotaknil, a se je pozneje razvil v osrednjo tematsko črto ustvarjalnosti.

Čustva in težnje se razvijajo in dogajajo večinoma nezavedno, kot je to dejal veliki privrženec Spinoze Freud. Ne samo Avdićeva vojna. Vojna v Bosni in vse druge vojne, ki so izbruhnile med razpadom Jugoslavije, so tema, ki se je generacije intelektualcev na Balkanskem polotoku še dolgo, morda celo nikoli, ne bodo mogle rešiti.

Pri Spinozi so pozitivna čustva tista, ki povečujejo možnost samoohranjanja in povečujejo radij lastnega in kolektivnega delovanja, negativna čustva pa so tista, ki zmanjšujejo ti dve konstanti človeškega življenja. Avdićeva ustvarjalnost je del te zgodbe. Z njim pa tudi film Dušana Moravca, ki je to temo osebno obdelal, tako da se zdi, da je on tisti, ki igra. S tem je mogoče pojasniti tudi nekaj drugih stvari, ki v normalnem dokumentarnem filmu ne bi bile dovoljene. Tukaj namreč glasba, kitara, zgodba − prevzame vlogo pripovedovalca o Avdiću. Moravčeva identifikacija z Avdićem je velika in prav iz tega nezavednega trenutka se je rodil ta film, ki je bolj koncert kot film, na trenutke pa tudi gledališka predstava. Vsekakor pa stalna čustvena barikada.

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15. uri predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Ostala priporočila za radovedne si lahko ogledate tukaj.

Prijavi sovražni govor