Dokumentirano: Rdeči Sion

Režiser Jevgenij Cimbal, Rusija 2006, 50 minut. Film o tem, kako bi Krim skorajda postal Izrael.

čet, 18.06.2015, 15:00

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi.

Zdi se, da se mora na polotoku Krim vsaj enkrat v vsakem stoletju nekaj zgoditi, da ga svet ne bi pozabil. Konec 18. stoletja se je dotedanji tatarski hanat vpisal v zgodovino, ker ga je prvič »aneksirala« Rusija. Pred 160 leti je tam besnelo nekaj, kar bi lahko imenovali svetovna vojna 19. stoletja. »Na Krim sem prišel v trdnem prepričanju, da smo utrli pot k miru na svetu,« je ameriški predsednik Franklin Roosevelt povedal predstavnikom ljudstva na začetku marca 1945, ko se je vrnil s konference v črnomorskem letovišču Jalta, kjer so z britanskim premierom Winstonom Churchillom in sovjetskim voditeljem Stalinom krojili podobo novega sveta. Lani se je ta jaltski dogovor velikih zmagovalcev o »miru na svetu«, ki se je sicer kmalu po tem sprevrgel v hladno vojno, skoraj sesul ravno zaradi Krima, ki se je najprej odcepil od Ukrajine, potem pa ga je kljub mednarodnemu ogorčenju v svoje naročje spet vzela nekdanja mati Rusija.

A ta polotok je imel na začetku prejšnjega stoletja še eno priložnost, da se vpiše v zgodovino. Obstajal je namreč sovjetski načrt, ki ni imel podpore le v ZDA, ampak celo med nekaterimi priseljenci na bližnjevzhodnih ozemljih, ki so se takrat še imenovali Palestina, da bi Judom namesto sedanjega Izraela ponudili Krim.

»To ni film o Judih«

O tem govori film Rdeči Sion nekdaj zelo obetavnega režiserja igranih fimov Jevgenija Cimbala, ki se je bil po zlomu Sovjetske zveze prisiljen preusmeriti v snemanje dokumentarcev. »To ni film o Judih, ki so na Krimu živeli še iz antičnih časov,« je režiser pojasnil za mednarodni judovski mesečnik v ruskem jeziku Alef. Glavni junaki Rdečega Siona so vzhodnoevropski Judje, »ljudje zraka«, kakor je slavni pisatelj Sholem Aleichem imenoval svoje sonarodnjake, ki tisočletja niso smeli imeti svoje zemlje oziroma jim sploh ni bilo dovoljeno živeti na ozemlju ruskega carstva. Revolucija jim je dala upanje, da so končno postali enaki med enakimi, vladajoči boljševiki pa so jim dali priložnost, da poselijo južno Ukrajino in severni del Krima, kjer so v 20. letih prejšnjega stoletja resno načrtovali ustanovitev judovske avtonomne republike. Namesto »zraka« so prvič v zgodovini postali »Judje na zemlji«, kakor se je glasil naslov takratnega sovjetskega propagandistično dokumentarnega filma o srečnem življenju in razcvetu nove judovske entitete na Krimu, čigar scenarij je pomagal pisati sam Vladimir Majakovski, goreči podpornik projekta.

Cimbal je uporabil veliko posnetkov iz tega filma in drugih zgodovinskih filmskih gradiv, ki prikazujejo življenje, delo in običaje v judovskih »kibucih« na Krimu, še posebej pa je zanimiva zgodba o komuni »Vojo Nova«. To so ustanovili levičarski ruski Judje, ki so bili pobegnili v obljubljeno deželo Palestino, a jih je ta razočarala, zato so sprejeli povabilo sovjetskih oblasti, naj se vrnejo v domovino in se z denarno pomočjo mednarodnih judovskih organizacij naselijo na Krimu. Tam so ustanovili svojevrsten socialistični kibuc, ki je bil na začetku zelo uspešen, a je potem postal žrtev kolektivizacije, stalinističnega terorja in antisemitizma, ki so judovski eksperiment končali, še preden so med drugo svetovno vojno s preživelimi dokončno opravili nacistični okupatorji. A priseljenci so imeli težave že takoj na začetku, saj jim sovjetske oblasti niso dovolile občevanja v »reakcionarni in kontrarevolucionarni« hebrejščini, ampak so spodbujale uporabo jidiša, ki pa ni bil po volji »komunardov«. Zato so bili prisiljeni skleniti kompromis in komuno poimenovati v esperantu, jeziku, ki so mu takrat obetali globalno uporabo: Vojo Nova = Nova pot.

Čeprav je Rdeči Sion formalno dolgočasen film, saj v njem ne nastopa niti en pričevalec, zgodovinar ali kakršenkoli sogovornik, celotno zgodbo pa spremlja monotonija »objektivnega« pripovedovalca iz ozadja, je njegovo bogastvo v uporabljenem arhivskem filmskem in fotografskem gradivu, ki ne potrebuje odvečnih komentarjev. Za preučevalce judovske kulture in zgodovine so zanimivi prikazi, kako so se krimski priseljenci poskušali iztrgati iz okov svoje »zatiralske« tradicije. Eno od takšnih revolucionarnih dejanj je bila za judovsko »košerno« skupnost nezamisljiva svinjereja, ki je postala glavni junak takratnih sovjetskih propagandnih filmov o nastajajoči judovski obljubljeni deželi ob Črnem morju.

Svinja, ki se je pravi Jud ne sme niti dotakniti, je postala pravi objekt slavljenja, ki ji je veliki sovjetsko-judovski poet Leib Kvitko posvetil svojo slavno otroško pesem »Ana-Vana, brigadir«, ki je ostala priljubljena tudi potem, ko je leta 1952 njen avtor postal žrtev enega od stalinističnih antisemitskih procesov. To pesem je iz jidiša v ruščino prevedel avtor besedil tako sovjetske kot ruske himne Sergej Mihalkov, ki je tudi eden od nepričakovnih igralskih zvezdnikov Rdečega Siona, ko kot rosno mlad pesnik pionirjem zrecitira svoj prevod judovske hvalnice prašičem.

Prijavi sovražni govor