Tiskane izdaje
Dokumentarcu HBO Regarding Susan Sontag režiserke Nancy Kates so očitali, da premalo govori o delih te velike ameriške intelektualke in preveč o njeni intimi. A to ni res. Sontagova nikoli ni ločevala svojega življenja od svojega dela. Bila je lepa, ambiciozna in zelo pametna, rada je nastopala na televiziji, bila je neskončno fotogenična in vedno je bila kritična do ameriške politike. Režiserka, pisateljica, feministka, esejistka, kritičarka. O njej so pravili, da je najpametnejša ženska v Ameriki. Oboževala je popularno kulturo, o kateri je začela pisati intelektualne eseje. Večkrat je dejala, da se ni ločila zato, ker je brala knjige o etiki in filozofiji, ampak zato, ker je ljubila rokenrol. »Zaradi glasbe Billa Haleyja in Chucka Berryja sem se odločila, da se bom ločila, postala svobodna, zapustila akademski svet in začela novo življenje.« V filmu nastopajo njene številne ljubice Harriet Sohmers Zwerling, Eva Kollisch, koreografinja Lucinda Childs in fotografinja Annie Leibovitz. Iskreno govorijo o tem, kako je bila zapletena, posesivna in oblastna. Egoistična, temna in strastna. Imela je tudi mnoge moške ljubimce. Med njimi ji je bil najbliže in najbolj enakopraven prav ruski pesnik Josif Brodski.
Sontagova je napisala dela, kot so Proti interpretaciji, Slogi radikalne volje, O fotografiji, Bolezen kot metafora, V znamenju Saturna, Aids in njegove metafore. Fotografija je bila njen najljubši predmet analize. »Danes vse obstaja zato, da pristane ovekovečeno na fotografiji,« je ugotavljala. In še: »Težava ni v tem, da se ljudje spominjajo s pomočjo fotografij, ampak da se spominjajo samo še fotografij.« Vedno se sprašujem, kaj bi danes napisala o selfijih ter sodobnem narcisizmu, ki ga prakticiramo in živimo na družbenih medijih. V svojih esejih je zagovarjala tudi tezo, da nasilne vojne fotografije, ki jih vsak dan gledamo v medijih, otopijo našo senzibilnost, potem je to mnenje spremenila. Seveda obstaja tudi voajerizem, ki rad opazuje trpljenje, a kljub temu nas prikazovanje bolečine lahko pretrese, še posebej kadar vidimo, tako kot v vojni v Jugoslaviji, umirati ljudi, ki niso temnopolti ali katerih drugih ras, ampak so prav takšni kot mi. Jasno nam postane, da vojna lahko doleti tudi nas.
Volja do življenja
Bila je pogumna in ni želela biti le salonska intelektualka, med vietnamsko vojno je odšla v Hanoj, med vojno na Balkanu je nekaj časa bivala v Sarajevu in s tamkajšnjimi igralci ustvarjala predstavo V pričakovanju Godota. »Hodim na vojna območja, ker želim imeti stik z realnostjo.« Do sveta okoli sebe moramo biti pozorni, je učila, smo samo inštrument, ki skuša odigrati simfonije realnosti okoli sebe. Po 11. septembru je kritično govorila o ameriški zunanji politiki, kar so mnogi dojeli kot izdajstvo. »Žalujmo skupaj, a ne bodimo tudi skupaj neumni!« je dejala.
Najbolj pretresljivi v filmu so njene smrtonosne bolezni in dvobojevanje z njimi. Rak jo je napadel kar dvakrat, prvič ga je pogumno preživela, potem pa se je zahrbtno vrnil čez nekaj desetletij. Tako zelo si je želela živeti in ni mogla sprejeti, da bo umrla. Borila se je do samega konca in ves čas pisala o tej grozljivi izkušnji, o strahu pred ničem, o našem odnosu do bolezni in bolnih ljudi. Umrla je leta 2004. Stara je bila 71 let.
»Shakespeare, parlamentarna demokracija, barok, Newton, Marx, Balanchinov balet, vse to ne more nadomestiti tega, kar je zahodna civilizacija groznega storila vsemu preostalemu svetu.« Škoda je, da danes ni več tako glasnih intelektualcev, kot je bila Sontagova. Ne vem sicer, ali bi bil svet boljši, bolj artikuliran in predočen pa bi nam vsekakor bil. Bila je ženska z žarečimi možgani. Ni bila le intelektualka, ampak nas je učila tudi o pogumu.
Film se začne z njenim stavkom: Vesela sem, da sem živa.
***
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, zaradi čedalje hujših finančnih omejitev, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.
