Dokumentirano: Riba smrdi pri glavi

Kdo so ljudje, ki držijo v rokah vse niti? Psihopati. Odgovarja češki dokumentarec Riba smrdi pri glavi.

čet, 02.04.2015, 15:00

»Predstavljajte si, da vas najbolj čedna, karizmatična oseba pogleda direktno v oči in vam reče: "Poseben si. Dobro si videti. In dober si v tem kar počneš." Zdi se vam, da zna brati vaše misli, da vas res razume in da ste spoznali svojo dušo dvojčico. Preplavi vas občutek vznesenosti, zaradi katerega je življenje vredno živeti. In preden se zaveste ste ujeti v globoko, intimno zvezo - s psihopatom.«

To je iztočnica igralca Petra Coyoteja, naratorja češkega dokumentarnega filma Riba smrdi pri glavi (I am fishead, 2011), ki na formalno precej igriv in razgiban način poskuša dognati, kako lahko tisti, ki so krivi za svetovno finančno krizo in uničenje življenj milijonov ljudi, nemoteno nadaljujejo svoje početje in so za to še bogato nagrajeni.

Film, ki sta ga ustvarila psihiater in dokumentarist Miša Votruba in ekonomist Vaclav Dejcmar, se ukvarja z vprašanji kaj pravzaprav vemo o ljudeh, ki imajo moč? Ki so sprejemali odločitve, ki so povzročile krizo. Ki vodijo države v propad? Kje je njihova vest? Kako zdržijo pritiske odgovornosti, ki jo nosijo? Se je sploh zavedajo? Zakaj ne pokažejo obžalovanja? Sploh vedo, da so sokrivi za nastalo stanje? Zakaj se zdi, da v nekem trenutku izgubijo stik z realnostjo okoli sebe?

Morda pa tega stika nikoli niso zares niti imeli?

Če natančno preučujemo lastnosti in obnašanje najmogočnejših ljudi na svetu, ugotovimo, da se nevarno približujejo lastnostim in obnašanju psihopata po klinični definiciji.

Pisca knjige Snakes In Suits Paul Babiak in Robert Hare v filmu najprej definirata psihopatsko osebnost. To je nekdo, ki je brez vesti, brez kognitivnih emotivnih povezav, brez empatije in ima enake karakteristike kot serijski morilec, le da si z izobrazbo, statusom, posnemanjem normalnega in za določeno situacijo primernega vedenja, nadene masko privlačnega, simpatičnega, morda nekoliko bolj odločnega človeka in se kot tak lahko dokoplje do precej pomembnih položajev. Pravzaprav so kot igralci, ki dodobra naštudirajo metodo Stanislavskega, hlinijo čustvene odzive, geste, mimiko in besede, ki jih ne čutijo zares. V tem so tako dobri, da jih na prvi pogled ne more razkrinkati niti najbolj izkušen psihoterapevt.

Strašljiva znanstvena ugotovitev je ta, da ima psihopatske lastnosti vsak stoti človek. To pomeni, da se praktično vsak dan znajdemo v situaciji, kjer naletimo na kakšnega med njimi. So povsod okoli nas - z njimi se vozimo na avtobusu, sedijo poleg nas v kinodvorani, se nam prijazno nasmehnejo na delovnem mestu, nas ogovorijo v baru in z njimi si konec koncev, ne da bi vedeli, delimo tudi posteljo.

Teorijo psihiatrov in psihologov v filmu podprejo tudi znanstvene raziskave, rentgenske slike različno ožarjenih delov možganov, normalnega človeka in manipulativnih egocentrikov brez vesti, krivde, obžalovanja in občutka odgovornosti. Strokovnjaki potrdijo, da neustrašnost takih ljudi, ki lažje sprejemajo tvegane odločitve, za katere bi sicer potrebovali leta raziskav in temeljitih premislekov, izhaja ravno iz njihovega pomanjkanja empatije in zmožnosti uvida v posledice, za katere se jim zdi, da se jih niti ne tičejo.

Psihologi so za te vrste ljudi skovali termin korporativni psihopat, saj ljudje pogosto mislijo, da so psihopati samo na primer serijski morilci. Omenjena psihologa sta leta 2010 na vzorcu 203. korporativnih direktorjev, vodij oddelkov in managerjev na visokih pozicijah, izvedla raziskavo in prišla do zanimivih izsledkov.

Distribucija psihopatskih osebnosti je bila sicer enakomerno porazdeljena kot v normalni populaciji, le da sta med njimi našla veliko več posameznikov z zaskrbljujoče visoko stopnjo psihopatije. Devet od dvesto treh jih je doseglo najvišje zaznane vrednosti psihopatije.
Čeprav so v svojem delovnem okolju veljali za vrhunske vodje, sposobne delavce in zelo pomembne in uspešne ljudi. Navkljub lastnostim, zaradi katerih bi morali po vseh pravilih družbenega življenja in etike, propasti. Psihologa sta jih imenovala parazitski predatorji, ki prežijo na nič hudega sluteče žrtve - sodelavce, ki jih psihopati vidijo kot rivale, ki jih je treba na njihovi premočrtni poti navzgor, eliminirati. Najlažje z manipulacijo, ki je težko dokazljiva in prepoznavna. Redko podjetje svoj vodilni kader ocenjuje po moralnosti in etičnosti odločitev, ki so ga pripeljale do visokega položaja.

Neoliberalni kapitalizem je pač ustvarjen zanje, že ko so se v otroški sobi igrali monopoly, oziroma so si tak sistem prikrojili sami zase.

Tudi film je predstavljen kot nekakšna igrica. Stilizirane figurice človečkov plezajo po piramidalni strukturi navzgor, tako da stopajo na glave nižjim od sebe. Med pripovedovanjem psihologov ob dramatični glasbeni podlagi, spremljamo počasne posnetke obljudenih poslovnih mestnih središč, kjer si beli ovratniki s brezizraznimi obrazi utirajo pot skozi množico. Analitični pristop strokovnjakov preseka anketa o laičnem mnenju ljudi na ulici. Na ekranu utripajo podobe državnikov in poslovnežev, ki naj bi ustrezali definiciji psihopata, poleg Hitlerja, Stalina, Sadama Huseina in Idija Amina tudi Bush in eden največjih borznih prevarantov Bernie Madoff, ki si je prislužil 150 let zapora.

Ob vsem obstreljevanju s polpreteklo zgodovino človeške norosti, se porodi logično vprašanje: Zakaj te peščice psihopatov ostalih 99 odstotkov ljudi ni sposobnih ustaviti?

Da bi našel odgovor, film na tem mestu skrene v drugo smer. V stilu Fukuyame se loti problema farmacevtizacije družbe in se poglobi v analizo predvsem ameriške prozac, xanax in valium goltajoče družbe, ki je vedno bolj otopela za dogajanje okoli sebe. Več od 66 milijonov Američanov naj bi se namreč vsaj enkrat zdravilo z antidepresivi. Je že tako, da se za vsako tableto najde anksiozna motnja.

Problem nastane, ko pilule sreče, pokažejo svoje stranske učinke in konzumentu vlijejo lažne občutke samozavesti, moči, odpornosti, neustrašnosti, nadzora nad situacijo in neobčutljivosti do sočloveka. Ali drugače, iz njih naredijo - psihopate. Ti ustvarjajo družbo, ki ne misli in je odprta za manipulacije zlohotnih posameznikov. Emotivno mrtvi ljudje vendar ne morejo ukrepati, četudi vedo, da se dogaja nekaj hudo narobe. Programirani so zato, da se brigajo zase in se ne vmešavajo v tuje stvari.

Ljudi nihče ne nauči, kateri institucionalni, politični, religijski avtoriteti je vredno zaupati in kateri ne. Na instinkt pa smo se tako ali tako že davno nehali zanašati, dokumentarec poskuša relativizirati problem.

Film kot rešitev nekoliko naivno ponuja empatijo. Kot vrhovno moralno avtoriteto pa vpelje disidenta in kasnejšega predsednika Češkoslovaške Vaclava Havla, ki je s svojo zagnanostjo in vero v boljšo prihodnost spreobrnil tudi pasivne množice. Sam pove, da je njegov pogum izhajal iz strahu pred tem, da mu ne bi uspelo narediti, kar mu veleva vest.

Na koncu filma splošno držo, da tako ali tako nima smisla ukrepati, ker je sistem prevelik in zakoreninjen, ali še huje, da je že prav tako, ovržeta še dva strokovnjaka, ki sta raziskovala obstoj svobodne volje. S svojimi poskusi sta dokazala, da do velikih sprememb pride takrat, ko začnemo spreminjati sebe in se dobra volja širi levo in desno po piramidi, ne nujno navzgor.

Film se zaključi v duhu »ljubi svojega bližnjega«. Kar pa gledalca pusti nekako v zraku z vprašanjem, kako se z ljubeznijo zoperstaviti manipulativnim psihopatom? Tako, da jim nastavimo drugo lice, morda? Poleg tega je težko biti Vaclav Havel, če si na prozacu.

Upajmo le, da smo ljudje res kot čreda bizonov, kot poskušata pokazati raziskovalca v filmu. Potem morda le obstaja nekaj upanja. Kajti, če se vsaj pet odstotkov bizonov zave nevarnosti, se ta občutek razširi na vso čredo.

Kdaj bomo torej dosegli teh pet odstotkov?

 

****

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Povezane novice

Dokumentirano: Krim - Pot v domovino
26. marec ob 15:00
Največjo reklamo filmu so naredili v Ukrajini, kamor so avtorju filma že pred časom prepovedali vstop.
Prijavi sovražni govor