Dokumentirano: Rothovi najboljši strupniki
čet, 19.11.2015, 15:00
Dokumentirano: Rothovi najboljši strupniki
Philip Roth je tudi po dokumentarcu, ki ima celo dva dela, še vedno enigmatičen pisatelj.

Ko so ameriškega pisatelja Philipa Rotha novinarji vprašali, kako njegovi najbližji komentirajo dejstvo, da se pogosto znajdejo v njegovih romanih, v katerih nekatere mnogokrat metodično žali, jim je citiral češkega kolega Czesława Miłosza, ki je nekoč dejal, da ko se v družini rodi pisatelj, je s to družino konec. V romanih Roth sicer veliko piše o svoji družini, o svojih ženskah in predvsem o sebi, v intervjujih in dokumentarcih pa ni tako zgovoren.

Tudi v dokumentarcu BBC Philip Roth Unleashed (2014), ki ga je ustvaril znani angleški televizijski novinar Alan Yentob, pisatelj ne govori prav veliko, čeprav čisto na začetku filma obljubi, da bo, zdaj ko se je dokončno odločil, da ne bo več pisal, samo še klepetal. Njegov zadnji roman Nemesis je res izšel leta 2010, Roth pa ni postal prav nič bolj klepetav.

Yentob se je kar dvajset let trudil, da bi posnel ta dokumentarec, in na pisateljev 80. rojstni dan mu je to vendarle uspelo. Rothova kariera je dolga 60 let in 31 romanov, velja za enega najboljši pisateljev našega časa. Nihče ne piše tako kot on.

Mnogi ga obtožujejo, da je mizogin, čeprav je ustvaril nekaj izjemnih junakinj, je pa res, da se ne vživlja prav globoko v ženske duše, tako kot z mehkim peresom, recimo, ne opisuje narave, kar je na sploh lastnost judovskih pisateljev. To je moška pisava. Predrzna. Nesramna. Pest v oko. Ima tolstojanski talent za dolga opisovanje družin in njihovih nesreč. Rad ima nevarna razmerja. Zanima ga, kaj se iz ene generacije v družini prenese na drugo. Spomnim se, kako me je bilo strah, da bom, ko sem brala, recimo, Ameriško pastoralo ali Zaroto proti Ameriki, prehitro prišla do konca, ker se je pred menoj stran za stranjo odvijal tako celovit in resničen svet.

Roth je večkrat dejal, da mora biti pisatelj brez sramu, da ne sme biti le dekorater, čeprav to ne pomeni, da mora biti obscen ali da mora strani knjige namazati s svojimi telesnimi tekočinami. »V resnici sem sramežljiv, a ko sedim in pišem, nimam več sramu. Pisatelj je včasih podoben novinarju, potrebuje dejstva, informacije. Ne more nekaj ustvariti iz nič. Imeti moram realnost. Jaz pišem tako, da dva kresilna kamna realnosti drgnem skupaj, da dobim ogenj fikcije.«

Zaslovel je s knjigo Portnoyeva tožba, ki je izpoved judovskega fanta, ki ves čas masturbira in razmišlja o seksu in ki jo je The New Yorker označil kot »eno od najbolj umazanih knjig, kar jih je kdaj izšlo«. Salman Rushdie prizna, da ima doma še vedno žepno izdajo te knjige, ki je na najbolj opolzkih delih precej obrabljena, a imenuje jo tudi za najbolj smešno knjigo na svetu. Judje so zaradi nje ponoreli. In ko v dokumentarcu začne Yentob brati iz te knjige, mu Roth reče: »Ali je to res treba poslušati človeku, ki ima 80. let? Kaj želite, da se opravičim svetu?« V resnici je v romanu pisal o stvareh, o katerih si takrat, leta 1969, nihče ni upal. Postal je bogat škandalozen avtor in starši so ga kljub vsem kritikam vzeli v zaščito.

Kot študent je bil izjemno lep in privlačen. Imel je razmerje s starejšo žensko, Margaret Martinson, in kot je večkrat dejal, je zaradi nje začel pisati. Poročil se je z njo in njuno razmerje je bilo temačno in naporno. Prav zato je začel na svet gledati tudi iz druge, temnejše strani, pripoveduje in vse to ga je oblikovalo v avtorja. Margaret je umrla, ker jo je v Centralnem parku povozil avto. Bilo ji je 35 let. A ločila sta se že nekaj let prej.

Kmalu je oblikoval svojo pisateljsko stalnico, svoj alter ego − Nathana Zuckermana. Na začetku romani govorijo prav o njem, kasneje v Ameriški pastorali ali v Človeškem madež, je Zuckerman le še opazovalec, oko, uho. Grški zbor.

Roth se je po ločitvi z angleško igralko Clarie Bloom, ki je o njunem skupnem življenju napisala tudi knjigo, v kateri piše o tem, da je bil Roth precej nasilen mož, odselil v samoto. V gozd. V Connecticut. Pisal je vsak dan od devetih do petih, vse dni v tednu, večinoma stoječ ob visoki mizi. V nekem intervjuju pripoveduje, da je bila samota zanj nekaj najbolj ustvarjalnega: »Knjiga, ki sem jo pisal, me ni nikoli zapustila. Ko sem zvečer bral, je kljub temu nisem izgubil iz zavesti. Čisto drugače, kot če moraš hoditi ven, to preprosto pretrga povezavo. In če vsak dan tako živiš in delaš, napišeš zelo veliko strani.« Nekoč je nekaj metrov stran od hiše zagledal starega oposuma z obrabljenim krznom, pokukal je v njegov brlog, v katerem je bilo šest ali sedem vejic, in ko je gledal to žival, ga je čudno spominjala nanj. »Zagledal sem se − v resnici sem bil majhna odurna žival v svojem brlogu. In takrat sem se odločil, da se bom preselil v New York.«

Dokumentarec v resnici ne pove nič novega o pisatelju, čeprav ga gledalec mirno prebavi in z užitkom posrka tiste redke misli, ki se jih Rothu sploh da izreči. Bolje si je vzeti čas in pogledati kakšen daljši intervju z njim ali pa preprosto še enkrat prebrati še kakšno njegovo knjigo. Saj, kot pravi Roth sam: Morali bi brati samo tiste knjige, ki nas ugriznejo in pičijo!

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi oziroma v tem zborniku:

View my Flipboard Magazine.



Dokumentirano: Rothovi najboljši strupniki

Philip Roth. Foto: Eric Thayer/Reuters

Prijavi sovražni govor