Dokumentirano: Sins of my Father (2009)

Kako se zgodba o Pablu Escobarju lahko bere kot nadgradnja Botra ali o jabolku, ki se je odkotalilo daleč od drevesa.

čet, 29.10.2015, 17:00

Zloglasni Pablo Escobar, kralj kokaina, najbolj znani kolumbijski preprodajalec drog, atentator, izsiljevalec, morilec, a tudi humanitarec, južnoameriški Robin Hood in ljubeči oče, več kot dve desetletji po svoji smrti še vedno navdihuje dokumentariste, scenariste in režiserje. Najnovejši epski prikaz njegovega življenja in vzpona na vrh kokainskega kartela iz Medellina je vrhunska Netflixova televizijska serija Narcos, ki z naslednjim letom obeta drugo sezono, polno krvavih obračunov, nasilnih prevzemov mamilarskega trga, prevar, političnih spletk in umorov. Pa tudi nežne igre s hčerjo in sinom, milih pogledov in poljubov svoje žene in iskrenih objemov svojih najbližjih pribočnikov. Redkokateri od mnogih prikazov življenja Pabla Escobarja zaobide to srhljivo dvoličnost njegove osebnosti.

Ko so policisti leta 1993 v Medellinu ustrelili Pabla Escobarja, je bil njegov sin Juan Pablo Escobar star 16 let. Nemudoma se je iz varnostnih razlogov z materjo in sestro izselil iz države v Argentino. Še prej je novinarki po telefonu dal izjavo, da bo maščeval očetovo smrt in lastnoročno pobil vse njegove krvnike. A kmalu se je zavedel teže teh besed in jih preklical. Izjavil je, da ne namerava po očetovih stopinjah. Preimenoval se je v Sebastiána Marroquína in se vpisal na arhitekturo. Po petnajstih letih življenja v izgnanstvu, pod izmišljenim imenom, je privolil v sodelovanje z režiserjem Nicolasom Entelom, ki se je lotil dokumentarnega filma z naslovom Grehi mojega očeta (Pecados de mi padre).

Marroquín svojo pripoved v dokumentarnem filmu začne s pretresljivo ugotovitvijo »Moj oče je bil nekdo, jaz pa sem nihče.« Tisti nihče, ki nima svojega življenja, ne sme nikomur odkriti svoje prave identitete, nihče - brez preteklosti in brez prihodnosti. Vse to zaradi grehov, ki jih je storil njegov ljubljeni oče. Grehov, za katere se počuti odgovoren tudi sin. Marroquín je že zelo zgodaj spoznal, da če le hoče preživeti, mora v življenju ubrati nasprotno smer od svojega očeta.

Njegovo pripoved odslikavajo posnetki brezskrbnega otroštva v bazenu, med igro z eksotičnimi živalmi, ki jih je Escobar uvozil z vsega sveta na svojo haciendo Napoles. Mali Juan Pablo je imel polno dragih igračk, pomanjšanih replik električnih avtomobilov, s katerimi se je podil okoli strogo varovanega posestva. Otroka sta dobila vse, kar sta si zaželela in je imelo svojo ceno. Če se tega ni dalo kupiti, je Pablo improviziral - urbana legenda pravi, da je hčerki, ki si je zaželela samoroga, kupil čistokrvnega žrebca in mu v lobanjo zvrtal rog ter mu na hrbet pribil krila laboda. Ni treba posebej omenjati, da sanjsko darilo ni dolgo živelo.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Pablo Escobar obvladoval 80 odstotkov vse svetovne trgovine s kokainom. Vzpel se je na vrh lestvice najbogatejših Kolumbijcev. Denarja je imel toliko, da ga kljub luksuznemu življenju ni mogel sproti porabiti in je vreče z milijoni dolarjev zakopaval globoko v kolumbijskih gozdovih. Zraven pa je lahko izživel še svoje filantropske prebliske in za pet tisoč ljudi, ki so živeli na smetišču, zgradil stanovanjsko sosesko, imenovano četrt Pabla Escobarja. Ta humanitarna gesta je imela precej drugačne temelje od altruističnih. Pomagala mu je namreč pridobiti glasove ljudstva, ki jih je potreboval pri svojem naslednjem podvigu - priti v parlament. Nekaj časa je gojil celo noro idejo, da bo postal predsednik Kolumbije. A državniki in patrioti, kot sta bila pravosodni minister Rodrigo Lara Bonilla in ustanovitelj političnega gibanja Novi liberalizem Luis Carlos Galán sta se mu postavila po robu.  Escobarju sta stopila na žulj, ko je policija odkrila in uničiila njegove skrivne laboratorije v pragozdu in ga »oškodovala« za dobro milijardo dolarjev. Takrat, se spominja Sebastián Marroquín, se je očetu »strgalo«. Tako Lara kot Galán sta postala žrtvi naročenega umora.

Escobar je s svojo družino pred roko pravice pobegnil v Panamo, kjer ga je z vsemi častmi sprejel predsednik Noriega in ga povabil na partijo golfa. Prijateljstvo se je končalo, ko je Escobar obdolžil Noriego, da mu je ukradel avion s tremi milijoni dolarjev. In družina Escobar je poiskala novo zatočišče v Nikaragvi pod okriljem sandinistov. A vojne razmere v Nikaragvi, nenehno bežanje in strah za življenje, so malega Juana Pabla povsem izčrpale. V filmu Sins of my Father se spominja, kako ni mogel ustaviti solza, kako je vsa dejanja svojega očeta ponotranjil, »počutil sem se kot bi jaz storil vse te strašne stvari«.

Pred gledalcem se vrstijo arhivski posnetki političnih govorov, atentatov, pokolov, pogrebov, bombnih napadov, zaseženih improviziranih laboratorijev kokaina, posnetkov življenja na veliki nogi, telefonskih pogovorov in groženj, na katere zdaj odrasli Marroquín poskuša gledati z distanco. V čustvenih besedah sina je še vedno čutiti parajočo razpetost med podobo ljubečega očeta, ki mu zvečer bere pravljice, in podobo mafijskega šefa, ki po telefonu naroča umore. Redkobesednost njegove matere, Escobarjeve žene, ki se je grehov svojega moža precej bolje zavedala kot njuna nedorasla otroka, je v filmu bolj srhljiva, saj pušča občutek, da želi s stavki, kot je, denimo, »dejanja očetov so uničila življenja sinov« objektivizirati odgovornost svojega moža za storjene zločine.

Medtem pa je Sebastián Marroquín odločen, da za vselej prekine prekletstvo svoje družine. »Želim povedati svojo zgodbo, da se kaj takšnega ne bi več ponovilo.« Zato sinovom žrtev svojega očeta napiše odkritosrčno pismo, v katerem se opraviči za zla dejanja svojega očeta in trpljenje, ki ga je z njimi prizadejal državi in narodu. Prizna jim tudi, da se je dolgo boril z željo po maščevanju, a se je odločil krvavo sled prekiniti. Pozove jih, naj kot nosilci prihodnosti države prenehajo s sovraštvom, ki je zaznamovalo generacijo pred njimi in gradijo boljšo prihodnost. Tu se film posveti tudi žrtvam - sinovom Rodriga Lare Bonille in Luisa Carlosa Galána, ki jih Marroquín nagovarja v pismu. Pred kamerami se mu uspe v čustveni kulminaciji filma z njimi tudi sestati.

Sinovi žrtev in rablja si sežejo v roke in prekinejo z nasiljem, ki je dušilo njihova življenja in napredek celotne države. Sebastián Marroquín izide kot moralni junak, ki bi mu brez slabe vesti lahko podelili Nobelovo nagrado za mir. Svetu, kjer je nasilje dedno in je sovraštvo stvar časti, se sam postavi po robu. S čistim razumom porazi lastno slo po maščevanju in se odreče zli dediščini, ki mu pripada. In v tem trenutku so Grehi mojega očeta videti kot nadgradnja Botra.

 

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi.

Prijavi sovražni govor