Dokumentirano: Soba 237

Je Izžarevanje priznanje zrežiranega pristanka na Luni, obtožba holokavsta ali pokola ameriških Indijancev, upodobitev legende o Minotavru ali filmski palindrom?

Objavljeno
26. november 2015 11.47
Igor Harb
Igor Harb
Filmi Stanleyja Kubricka so kontroverzni in vzbujajo močne občutke pri gledalcih in čeprav za njegove največje mojstrovine veljajo 2001: Odiseja v vesolju, Peklenska pomaranča in Dr. Strangelove ali kako sem vzljubil bombo, se ob Izžarevanju, njegovi edini grozljivki, mnenja oboževalcev najbolj krešejo. Deloma zaradi režiserjeve namerne nedorečenosti razlogov in vzrokov za del dogajanja, deloma ker je pri tako napornem in dolgem snemanju najbrž tudi za genija, kot je bil Kubrick, nemogoče, da ne bi prišlo do kakšne napake, iz katere lahko nato vzklijejo bizarne teorije. Bržkone pa tudi ne gre zanemariti možnosti, da je Kubrick imel smisel za humor. Več o tem kasneje, posvetimo se dokumentarcu.

Obsesivni oboževalci

V Izžarevanju je soba 237 kraj umora družine bivšega zimskega oskrbnika v kateri straši. Kot jedro vseh skrivnosti zgodbe je ta soba odlična izbira za naslov dokumentarca o odpuljenih teorijah »pravega« pomena tega filma. Pri tem pa meso filma niso teorije, temveč dokumentiranje pogosto obsesivnega odnosa oboževalcev, detajlov v katere so se zapičili, kako si jih razlagajo in s čim razlage podkrepijo, za glazuro na poslastici pa režiserju uspe ustvariti upodobitve njihovih zgodb z izseki montaž iz Kubrickovih filmov. Bolj kot poklon Izžarevanju je film poklon pristnemu navdušenju nad možnostmi, ki jih film kot umetniško delo odpre v gledalcu, zato je idealen za ljubitelje filmov, ne glede na njihovo mnenje o Izžarevanju ali teorijah protagonistov. Pa si na kratko oglejmo nekatere, ne da pokvarimo glavna presenečenja.

Pokol Indijancev

V filmu so ameriški Indijanci večkrat omenjeni, na videz mimogrede, s pomembno podrobnostjo, da je hotel zgrajen na njihovem pokopališču in da so številni umrli v napadih med gradnjo hotela. To je dokaj pogosta tema pri Stephenu Kingu, a eden od teoretikov najde indice tudi v embalaži pecilnega praška Caulmet (pipa miru) in v tem, kako so obrnjene v določenih scenah.

Holokavst

Stanley Kubrick je več let pripravljal film o holokavstu, vendar ni bil povsem prepričan, kako se teme lotiti in je bil zadovoljen, ko je videl Spielbergov Schindlerjev seznam, saj je vedel, da je to najbrž najboljši film na to temo in da se ne rabi še sam podati na to pot. To dejstvo in izbira nemškega pisalnega stroja s pomenljivim imenom Adler, orel, sta dovolj za povezavo.

Apollo 11

Ena bolj popularnih teorij zarote pravi, da nikoli nismo pristali na Luni in da je Stanley Kubrick posnel pristanek za Naso. 2001: Odiseja v vesolju naj ne bi bil toliko umetniški projekt kot vaja za režijo pristanka na Luni. Zlom družinske enote zaradi nezaupanja in stremuštvo po veličini brez dejansko opravljenega trdega dela sta dva ključna elementa Izžarevanja, v skladu s teorijo pa tudi Kubrickovega odnosa z njegovo družino zaradi skrivnostnega projekta. In seveda, sin družine, Danny, nosi volnen (!) pulover z napisom Apollo 11 in raketo v ključni sceni. Kar je morda bolj dokaz, da je Kubrick pač poznal to teorijo in je hotel vzpodbuditi njene pripadnike.

Dvostranski film

Tehnična dovršenost filma in mestoma nenavadne izbire sekvenc so poslale oboževalce v iskanje alternativnih načinov ogleda filma, vključno z možnostjo hkratne projekcije naprej in nazaj, eno prek druge. Rezultat je nenavaden, a težko si je predstavljati, da je bil celo Kubrick toliko genija, vizionarja in norca, da bi zmogel ustvariti takšen koncept.

King in Kubrick

Po ogledu Sobe 237 je Leon Vitali, Kubrickov asistent na Izžarevanju, napisal članek za New York Times v katerem je teorije označil za popoln nesmisel, čeprav je poudaril, da bi Kubrick bil navdušen nad tem, da imajo ljudje različna mnenja o njegovem delu. Stephen King pa po drugi strani ni uspel priti niti do polovice filma. A to je najbrž razumljivo, saj v primerjavi s protagonisti Sobe 237 nikoli ni maral Kubrickovega filma.

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.